Hanadi in Alen Maslo, ki sta v strugi v Donji Jablanici izgubila nerojenega otroka, nadaljujeta življenje v Mostarju brez državne pomoči

Štiri mesece po tem, ko se je v svoji hiši borila za življenje, 28-letna Hanadi gleda na kraj, kjer ni ostal niti njen temelj, medtem ko drži moža Alena za roko. V poplavah, v katerih je 19 njenih sosedov izgubilo življenje, je Hanadi v osmem mesecu nosečnosti izgubila otroka, piše Detektor.

V noči poplav v začetku oktobra je padal dež, kakršnega še nikoli ni doživela. Vstala je, da bi nekaj pojedla, ko je zaslišala močan udarec, ki je prebudil njenega moža. V samo nekaj trenutkih – ki se jih danes spominja skozi meglo – sta jo voda in blato, ki sta napolnila sobo, pritisnila s telesom nosečnice ob strop sobe.

„Takrat sem v trebuhu začutila ta pritisk, vedela sem, da je to to. Samo izgovarjala sem šahado, samo čakala sem, kaj se bo zgodilo naprej. Kaj je po smrti, ker sem mislila, da tega ni, da je konec,“ opisuje Hanadi.

Z možem sta iz Donje Jablanice, kamor sta prišla le za nekaj dni iz hrvaškega otoka Hvara, kjer sta delala in živela, da bi obiskala Alenove starše v družinski hiši. V noči 4. oktobra je sedela z družino, nato pa šla spat. Zbudilo jo je močno neurje.

„Res je močno deževalo, bliskalo se je, ne vem, kdaj je tako bliskalo, vsako sekundo je samo bliskalo,“ se spominja Hanadi.

Takrat je voda začela vdirati skozi okna in vrata. Medtem ko se je s možem poskušala rešiti, ju je voda začela dvigovati. Takrat jo je mož dvignil na posteljo. Spominja se, da je takrat mislila, da bo zagotovo umrla. V tistem trenutku se je hiša začela rušiti.

„Ko je hiša počila, jih je vse razmetalo naokoli, jaz pa sem ostala,“ pravi Hanadi.

Takrat so jo nanosi začeli nositi, in pravi, da se je samo prepustila, ker ni mogla storiti ničesar. Ko se je ustavila, je zagledala zavetje, a je potrebovala več ur, da je do njega prišla, čeprav ni bilo daleč.

„Ne čutim neke bolečine, ampak je tako hladno, ta adrenalin, ta strah, človek v takšni situaciji samo gleda, da se reši, gledam, da se rešim – ni kam, samo zgoraj vidim neke luči, nekaj, ampak ne morem zajokati. Imela sem tri zlomljena rebra, ne morem zajokati, ne ker me ne sliši zaradi strug, ne ker nimam toliko moči, da bi zajokala,“ se spominja.

Ob zori so jo našli sosedje. Takrat je izvedela, da so njen mož in družina preživeli. Hanadi so morali odpeljati v bolnišnico v Mostar na pregled.

„Imela sem tri zlomljena rebra, preboden pljučni ovoj, nujni carski rez je bil,“ pravi Hanadi.

„Nisem je videla, nisem se je dotaknila, nisem je začutila, nisem je povohala, torej nič,“ pravi o hčerki, ki jo je izgubila v trebuhu.

Dneve ni mogla spati in pravi, da so se ji vračale slike strug, vode in hiše. V Donjo Jablanico se ne namerava vrniti in z možem želi živeti v Mostarju.

Tri mesece po poplavah jo frustrira odnos države, v kateri živi. Podatki, ki jih je zbral Detektor, kažejo, da Jablanica in druge poplavljene občine še niso začele deliti pomoči državljanom, ki so jo zbrali skozi donacije.

Poleg pomoči zdravnikov Hanadi pravi, da še nikoli niso dobili nobene pomoči od oblasti, čeprav je bilo zbranih na stotine tisoč maraka donacij.

„Dovolj vam je, torej, to, da smo si morali sami na svoje stroške vse dokumente ponovno urediti. Vse – osebne, vozniške, vse, kar je bilo potrebno – vse je šlo iz našega žepa, ne iz državnega. No, da bi nam vsaj to pokrili, niso pa niti tega,“ pravi Hanadi.