Halilović: Apologija srbskega in hrvaškega oziroma srbsko-hrvaškega separatizma v BiH

Napisal: Enver Halilović

1. V dveh zaporednih dneh, en za drugim, sta se pojavila dva članka v dveh dnevnikih. Najprej je bil 3. 2. 2024. objavljen članek v najstarejšem dnevniku na Balkanu, v Politiki, z naslovom Vloga nagrobnikov pri podpihovanju bratstva in enotnosti, avtorja Milana Četnika, tako se človek piše.

Naslednji dan, 4. 2. 2024., je bil objavljen članek Bošnjaška mitologizacija bogomilstva II, avtorja Iva Komšića, v najstarejšem bosansko-hercegovskem dnevniku Oslobođenje.

Članka sta vsebinsko skoraj istovetna, smiselno pa popolnoma identična. V članku v beograjskem režimskem dnevniku Politika avtor kritizira srbsko znanstveno in akademsko skupnost, ker se nihče v Srbiji ni odzval na vpis stečkov v kulturno dediščino Unesca (16. julij 2016.). Avtor trdi, da so Bošnjaki konstruirali "kvaziznanstveni kalajevski termin stećak", "narod, jezik, cerkev (bosansko), ime za srbsko cirilico v BiH - bosančica" itd., v "ideološko oporišče, nujno za ločitev Bosne in Hercegovine od Srbije".

Po njegovem mnenju so te samostojne in avtohtone zgodovinsko-kulturne pojave Bosne, vse te ideološko in kvaziznanstveno bosanske, v resnici pa srbske kulturne pojave. Milan Četnik v omenjenem časopisnem članku povzema celotno stoletno doktrinarno srbsko-etnocentrično matriko ideološke hegemonistične kvaziznanstvene desubstanciacije bosanske kulturno-zgodovinske identitete, z namenom, da bi nasprotoval ločitvi Bosne, kot srbske dežele, od Srbije.

Na žalost, identično politično matriko nam pošilja tudi Ivo Komšić s svojim simptomatično ideologiziranim naslovom in vsebino omenjenega članka Bošnjaška mitologizacija bogomilstva II. O isti zgodovinsko-kulturni in duhovni pojavi, Bosanski cerkvi, pišeta Milan Četnik in Ivo Komšić, Milan Četnik o eni od pojavnih oblik Bosanske cerkve, o stečku, Ivo Komšić pa o njeni doktrini; prvi je proti ločitvi Bosne, kot srbske dežele v vsakem pogledu, od Srbije, drugi pa brani srbski in hrvaški oziroma srbsko-hrvaški separatizem v Bosni pod krinko (1) Bošnjaške mitologizacije bogomilstva, (2) Bošnjaškega kulta trpljenja, (3) Bošnjaškega unitarizma, (4) kritike pojma "en narod" in (5) kritike pojma "en človek, en glas".

Milan Četnik zagovarja in interpretira ideološke postavke Milorada Ekmečića o odvajanju Bosne od Srbije, predstavljene v knjigi Dugo kretanje između klanja i oranja (Beograd, 2008.), Ivo Komšić pa zagovarja in interpretira stališča Dubravka Lovrenovića o domnevni bošnjaški mitologizaciji Bosanske cerkve v knjigi Povijest est magistra vitae (Rabić, Sarajevo, 2008.). Na primeru nesporne bošnjaške mitologizacije Bosanske cerkve, kot "etnoapartheidske" "etnične demokracije", Komšić ocenjuje sodobno bošnjaško zgodovinopisje Bosne.

Njena bistvo je "uporaba mita kot kriterija za interpretacijo zgodovine", njeni ustvarjalci pa so "vizionarji preteklosti". Komšićev, ne resnično pristen, "misterij bogomilstva" zanj pomeni "nepostojanje narodnih skupnosti" katolikov in pravoslavcev v srednjeveški Bosni, kar predstavlja po njegovem mnenju "unitarno idejo o temeljnih in netemeljnih narodih v BiH".

2. Za Iva Komšića, ki navaja Mariana Wenzla, je "bogumilizacija Bosne bila osnova avstro-ogrske uprave v BiH". Po ocenah srbskih in hrvaških oziroma srbsko-hrvaških hegemonističnih ideologov, kot tudi za samega Iva Komšića, je bila osnova pežorativnega kalajevskega Bošnjaštva, v nacionalnem smislu kot Bosanstva.

"Bogumilizacija Bosne" in "Bošnjaška mitologizacija bogomilstva" po njegovem mnenju s ene strani predstavljata zgodovinsko legitimacijo bošnjaškega nacionalizma o Bošnjakih kot temeljnih, Srbih in Hrvatih pa kot netemeljnih narodih Bosne in Hercegovine, s druge strani pa pomenita utemeljitev Bosanske nacije in Bosanstva, s čimer se Bosna in Hercegovina spremeni v tako imenovano unitarno, bošnjaško državo.

Teoretično, znanstveno in zgodovinsko vprašanje doktrine Bosanske cerkve, vprašanje ali je Bosanska cerkev doktrinarno krščanska cerkev ali njena herezija, je Ivo Komšić ideologiziral in politiziral do te mere, da ga je spremenil v sodobno ideološko-politično vprašanje. Po njegovem mnenju ne obstaja ne srbska ne hrvaška mitologizacija Bosanske cerkve in bogomilstva ne v hrvaškem ne v srbskem zgodovinopisju in teoriji na splošno, obstaja samo Bošnjaška
mitologizacija bogomilstva. Srbi in Hrvati niso izvedli mitologizacije bogomilstva v svojo korist, so pa bosanske pravoslavce in katolike nacionalizirali.

"Procesi hrvatizacije in srbizacije bosanskega srednjega veka so se končali v nacionalizmu brez mitologizacije. Ta nacionalizem je bil na koncu legitimiziran s "zgodovinsko pravico" do nacionalizacije katolištva in pravoslavja", piše Ivo Komšić.

Po mnenju Iva Komšića imata Hrvaška in Hrvati, kot tudi Srbija in Srbi: (1) zgodovinsko pravico do nacionalizacije katolištva in pravoslavja v Bosni in Hercegovini, kar je bilo tudi storjeno, in (2) njuna nacionalizacija katoličanov in pravoslavcev v BiH je nacionalizem, ne mitologizacija; (3) srbski in hrvaški nacionalizem sta dobrohotna, legitimna in zgodovinsko upravičena; (4) zlonamerna in nevarna je samo domnevna bošnjaška mitologizacija bogomilstva.

Mitologizacija Bosanske cerkve in bogomilstva, ki lebdi v megli pred očmi Iva Komšića, proizvaja: (1) Bošnjaški nacionalizem v smislu temeljnega bosanskega naroda in (2) Bosansko nacijo, kar je alarmantna sodobna bošnjaška politična realnost, medtem ko sta srbsko-hrvaška nacionalizacija katoličanov in pravoslavcev v Bosni in Hercegovini legitimni in pravno-zgodovinsko utemeljeni.

Seveda Komšić nima potrebe ničesar obrazlagati ali dokazovati, ne bošnjaške mitologizacije bogomilstva, ne zgodovinske pravice in legitimnosti Srbije in Srbov oziroma Hrvaške in Hrvatov, da nacionalizirajo pravoslavce in katolike Bosne in Hercegovine in proizvedejo nove etnopolitične pojme. Bosanski Srbi in Bosanski Hrvati, kot tudi Hrvati in Srbi na splošno, imajo pravico do vsega, kar razglasijo za svojo pravico. Njihov aktualni, pa tudi zgodovinski separatizem v Bosni in Hercegovini nima osnove zunaj, iz hegemonizma Srbije in Hrvaške, niti iz njihovih nacionaliziranih ideologij in imen, temveč v domnevni bošnjaški mitologizaciji bogomilstva, Bosanske cerkve.

Srbska in hrvaška nacionalizacija pravoslavcev in katolikov Bosne in Hercegovine je po mnenju Komšića legitimna in "zgodovinsko pravno" utemeljena, ker s svojo nacionalizacijo ne "mitologizira (političnega) prostora" dežele Bosne, temveč samo izvaja nacionalizacijo dveh verskih skupnosti, kasneje narodov, v Bosni in Hercegovini; zato po njegovem mnenju njuna nacionalizacija pravoslavcev in katolikov Bosne ni hegemonistična, ne do Bosne ne do Bošnjakov.

Za razliko od srbsko-hrvaške nacionalizacije bosanskih katoličanov in bosanskih pravoslavcev, ki ne proizvajata mitologizacije političnega prostora Bosne in Hercegovine, domnevna "bošnjaška mitologizacija bogomilstva", Bosanske cerkve, je "mitologizacija političnega prostora", meni Komšić. "Pripada kategoriji nacionalno-hegemonističnih političnih mitov" o tako imenovanem temeljnem narodu, Bošnjakih, v Bosni in Hercegovini, kakršna sta Srba v Srbiji in Hrvata na Hrvaškem. Strinja se z D. Lovrenovićem in ga citira:

"unitarno razpoloženi Bošnjaki izvirno spodbujajo Hrvate in Srbe k secesionizmu". Komšić ne oporeka obstoju secesionizma Bosanskih Srbov in Bosanskih Hrvatov, vendar meni, da izvirata iz domnevnega bošnjaškega unitarizma. Pod bošnjaškim unitarizmom (on) razume bošnjaško pravno-politično in etnično integracijo Bosanskih Srbov in Bosanskih Hrvatov, kar je očitna izmišljotina. To je srbsko-hrvaška hegemonistična zgodovinska praksa.

Bošnjaški unitarizem, če se o tem sploh lahko smiselno govori, nima etničnih vzrokov ali posledic, nima etničnih vsebin ali konotacij, ne zagovarja etnične diskriminacije in neenakosti, ima pa teritorialne suverenistične težnje in implikacije, in obstaja samo in izključno v tem smislu. Komšić meni, da je bošnjaška težnja po celoviti Bosni in Hercegovini "mitologizacija političnega prostora" Bosne in Hercegovine in njegov "nacionalno-hegemonistični politični mit", pri čemer zanemarja dejstvo, da so Bošnjaki končno spoznali vse-zgodovinsko resnico, da jih ni ne obstoja ne preživetja, še posebej glede na sosede, kakršne imajo, brez obstoja pravno-politično suverene in teritorialno enotne države BiH, četudi to nekdo imenuje in meni, da je to mit.

Komšić pripisuje bošnjaškemu unitarizmu etnični pomen, v smislu, v katerem ne obstaja, in ga kritizira z vidika srbsko-hrvaškega etnocentričnega separatizma. Razumljivo in logično je, da se ovira, ki stoji na poti separatizmu, politično in propagandno imenuje unitarizem, vendar je to tudi politično in praktično napačno za vsakogar, ki mu je mar za dejanske resnice. Za razliko od bošnjaškega mitologiziranja bogomilstva, on omenja, da "bogomilstvo ni postalo konstitutivni element hrvaškega naroda niti hrvaškega nacionalnega mita", kar je razumljivo glede na nezdružljivost temeljnih pomenov pojmov bogomilstvo in hrvatstvo.

3. Komšić izpostavlja še eno zelo simptomatično splošno postavko o bošnjaški izgradnji pomena svoje zgodovine v, kot pravi, "kultu trpljenja". Neposreden primer in dokaz obstoja bošnjaškega "kulta trpljenja" so po njegovem mnenju bošnjaške "teze o pregonu bosanskih bogomilov v režiji papeštva in Ogrske". Preprosto je nesprejemljivo, da se ta zgodovinsko splošno znana dejstva zanika in interpretira na ta način.

Bošnjaki, tudi ko trpijo, nimajo pravice opozoriti, od koga trpijo. Torej, poleg konstrukcije politične ideje o bošnjaški zgodovinski mitologizaciji bogomilstva, Komšić uvaja v manipulacijo tudi tako imenovani bošnjaški "kult trpljenja". V tej konstrukciji gre tako daleč, da pravi, da Bošnjaki srednjeveško bogomilsko trpljenje "identificirajo s hrvaškim nacionalizmom".

Posredno s tem pravi, da bošnjaški zgodovinarji ne samo ne razlikujejo, ampak poistovetijo srednjeveško papeštvo in sodobni hrvaški nacionalizem, kar nima nobene zveze z resnico. Bil bi resničen in ogromen Komšićev prispevek k resničnemu predstavljanju bošnjaške zgodovinske znanosti, če bi lahko navedel kakšnega bošnjaškega avtorja, ki za "pregon bosanskih bogomilov" krivi hrvaški nacionalizem.

Ni povsem jasno, zakaj mu je bolj nesprejemljiv tako imenovani bošnjaški kult trpljenja v primeru "pregona bosanskih bogomilov", zato, ker se za trpljenje bogomilstva krivi srednjeveško papeštvo ali hrvaški nacionalizem. Zaskrbljujoče je oporekati nesporni bosanski bogomilski obrambi pred takratnimi "krščanskimi vojnami" enako, če ne celo bolj, kot je ironično Komšićevo strah za prihodnost Bošnjakov zaradi njihovega "kulta trpljenja". Za Komšića ni pomembno resnično bošnjaško trpljenje, temveč obtoževanje nekoga za to ob tem.

4. Ivo Komšić v obravnavanem članku deklarativno predstavlja sebe kot protagonista državljanske ureditve Bosne in Hercegovine, vendar hkrati trdi, s citiranjem D. Lovrenovića, da "unitarno razpoloženi Bošnjaki" v aktualni politični situaciji spodbujajo srbski in hrvaški secesionizem z "idejo en narod, en človek, en glas". V tej njegovi trditvi si poseben komentar zaslužita dva pojma, ki sta mu nesprejemljiva: (1) pojem "en narod" in (2) pojem "en človek, en glas".

Komšić pripisuje bošnjaški uporabi pojma "en narod" pomen, kakršnega nima ne v znanstveno-teoretični ne v praktično-politični uporabi Bošnjakov, mu pripisuje etnično vsebino. Čeprav ta pojem ima tudi etničen pomen in etnokulturno vsebino, v bošnjaški uporabi pojem "en narod" nima teh integralističnih etničnih ali etnokulturnih konotacij.

Pojem "en narod" je drugo ime za skupnost državljanov enega, določenega, z neko oznako definiranega in omejenega prostora, narod nekega mesta, območja, regije, kantona, entitete, države BiH, države Hrvaške, ZDA itd.; to je skupnost državljanov konkretno določenega prostora, ki ne ukinja ne poudarja njihovih kakršnih koli individualnih ali skupinskih posebnosti v čemerkoli, glede na karkoli. V njem so "nevidne" posebnosti v katerem koli smislu.

Pojem narod ima vsakdanjo kolokvijalno uporabo, na primer: narod kantona, mesta, konkretnega prostorskega območja, tega in tega kraja, ima ali nima rešeno vprašanje npr. oskrbe z vodo, zdravstva, šolstva, potne ali kakšne druge infrastrukture. Komšić ne sprejema uporabe pojma narod v tem smislu, ker se v njem izgubijo posebnosti in specifičnosti.

Z uporabo pojma "en narod" Bosne in Hercegovine se pustijo ob strani etnične posebnosti, kot so: Bošnjaki, Hrvati, Srbi, Romi, Judje itd., verske posebnosti in individualnosti: musliman, katolik, Jud, pravoslavec, protestant, hindujec itd., jezikovne posebnosti in individualnosti: angleško govoreči, bosansko govoreči, srbsko govoreči, hrvaško govoreči, nemško govoreči itd. posebnosti. Z uporabo pojma bosanski ali bosanskohercegovski narod se izločijo iz uporabe bošnjaški, srbski, hrvaški, romski in drugi etnični, jezikovni, verski, kulturni itd. posebnosti.

V takšni uporabi pojma narod ni viden noben državljanski partikularizem. Drugi pojem "en človek, en glas" je politična pridobitev zahoda, razvoja politične enakosti ljudi. Oporekati njegovi uporabi pomeni zagovarjati državljansko, individualno politično neenakost, diskriminacijo, supremacijo itd., kar je v globokem nasprotju z idejo državljanske družbe in demokratične države, ki temelji na temeljnih človekovih pravicah.

Politična in pravna neenakost glasu enega človeka zelo hitro in zelo lahko zdrsne v pravno, politično, družbeno neenakost človeških življenj, neenakost kazni za enaka kazniva dejanja ali prekrške itd.

5. Na koncu se postavlja vprašanje: za kakšen koncept ureditve države Bosne in Hercegovine se zavzema Ivo Komšić, če vidimo, da ne sprejema pojma narod kot skupnost državljanov ne glede na njeno notranjo diferenciranost in posebnosti, in če zanika možnost uporabe in pravno-politično izvedbo v vseh družbenih, civilnih in državno-političnih sferah sintagme "en človek, en glas"?

Svoj, etnični koncept ureditve Bosne in Hercegovine, države/ne skupnosti etnokulturnih skupin, dveh skupin dvojne narodnosti in ene podnarodnosti, Ivo Komšić predstavlja in imenuje državljanski koncept ureditve države Bosne in Hercegovine, kar je očitno vidno v njegovem članku, o katerem govorim.

Vendar, ob upoštevanju tega, kar je napisal v članku, o katerem govorim, je jasno in vidno, da zagovarja etnopolitični koncept ureditve države. Njegov koncept enakosti etnonacij, etnokonsociacijski koncept, v končni izvedbi vodi v etnopolitično ureditev kompleksne države Bosne in Hercegovine, ki vključuje ali nujno ne izključuje njeno etnoteritorializacijo. Zato Ivo Komšić: (1) kritizira tako imenovani bošnjaški unitarizem, ki pomeni nepriznavanje srbsko-hrvaškega etničnega in etnoteritorialnega separatizma in secesionizma; (2) kritizira politični princip enake vrednosti glasu vsakega človeka, kar pomeni kritizira enakost državljanov v pravnem in političnem smislu; (3) je proti Bosanski naciji, ne glede na to, da (ona) nima integralističnega etničnega, temveč državno-politični pomen skupnosti državljanov-države.

Z eno besedo, Ivo Komšić daje prednost konceptu enakosti etnokulturnih skupnosti, konstitutivnih narodov v BiH, kar v končni fazi lahko vodi in povzroči etnoteritorializacijo in ustvarjanje kompleksne države Bosne in Hercegovine, v kateri so narodi nadrejeni enakosti državljanov, v kateri se enakost narodov in drugih družbenih skupin ne izpelje iz enakosti državljanov, temveč obratno.