Hafiz Sulejman Bugari: Tempelj v srcu

Za Patrijo piše: akademik Esad Duraković 

O hafizu Sulejmanu Bugariju sem svoj čas (Preporod, št. 11/1045, Sarajevo, 1. junij 2015.) objavil obsežen tekst z naslovom Lice Vrline. Čeprav do takrat nisva nikoli niti kave skupaj spila, sem pisal zelo afirmativno o družbeni in verniški akciji hafiza Sulejmana Bugarija, v času, ko je takšna akcija zelo redka in zato dragocena.

To je tista vrsta akcije, s katero ena oseba – in to je redkost! – iz personalnosti preide v nadpersonalno: Sulejman Bugari je sčasoma postal znamenitost tega mesta, torej ne le IZ BiH, ampak prav mesta kot takega, z redko sposobnostjo, da najbolj uspešno komunicira prav s tistimi, s katerimi je najpomembnejše komuniciranje s Krepostjo, to so mladi ljudje, ki jih je neustavljivo privlačil s svojo karizmo.

Torej, hafiza Bugarija nisem obravnaval kot personalnost, temveč sem pod neko vrsto notranje „prisile“ (morda bi to v tem kontekstu lahko izrazil s figurativnostjo, ki je blizu Bugarijevemu diskurzu: angeli nikoli niso brez dela!) v tem besedilu predstavil pojav v Sarajevu, v Bosni – pojav, ki je v vseh smereh pozitiven: do vere, do pripadnikov vseh ver, do države in družbe, in ki z tako bogato akcijo neizogibno postaja institucija.

Ko sem pisal ta tekst, nisem slutil, da bo relativno hitro prišel čas, da spet, pod isto vrsto „pritiska“, pišem o avtoriteti Sulejmana Bugarija, a zdaj ob njegovem objavljenem odhodu iz Sarajeva, ki je bilo vedno in na vsak način, še posebej v kriznih časih, MESTO, k temu njegovi lastnosti pa je prispevala tudi akcija Sulejmana Bugarija. Zdaj bi moral iskati metaforični naslov tega svojega besedila – recimo, poseči po figuri o srcu-templju. (Metafore so sicer, če znamo z njimi, zadolžene za reševanje duše jezika; malo karkoli kot uspešna metafora lahko vzpostavi tisto čudovito povezavo med umom in srcem.)

Osebno sem žalosten zaradi odhoda hafiza Bugarija iz Sarajeva, a nič v zvezi z njim ni osebno, čeprav bi mnogi lahko sklepali prav nasprotno – zaradi njegove fascinantne neposrednosti. Vse je v zvezi z njim, pravzaprav, nadpersonalno:

Kolikor vem, nima osebnih razlogov za odhod iz Sarajeva, temveč ima „nalog misije“, da deluje tudi drugod, da deluje v okvirih islamskega internacionalizma, v skladu s Koranom, čigar hafiz je, in kjer je zapisano, kako je Bog ustvaril človeški rod raznolik, da bi se narodi medsebojno spoznavali.

Torej, tudi v tem primeru je treba premagati osebna čustva in gojiti zavest skupnosti, soditi z vidika interesa družbe, kajti prav to je eden temeljnih problemov muslimanov (seveda tudi Bošnjakov): postaviti interese skupnosti nad osebni interes. S tem dejanjem je hafiz Sulejman Bugari uspel dati lekcijo tudi na to usodno pomembno temo.

Ne spuščam se v to, kakšne nauke in motive iz tega bo potegnila IZ BiH, a bi vsekakor morala – naj mi bo dovoljeno – potegniti koristen nauk prav na ravni skupnosti.

Velika stvar je znati s pozitivno energijo tudi tisto, kar se nam zdi poraz ali izguba, spremeniti v zmago, v prid.