Hadžihafizbegović pisal Dodiku: Vaš Mićo Kraljević mora biti procesuiran

Direktor Kamernog teatra 55 in bosansko-hercegovski igralec Emir Hadžihafizbegović je predsedujočemu predsedstvu BiH Miloradu Dodiku in predsedniku SNSD poslal odprto pismo, v katerem ga poziva, naj spodbudi tožilstvo BiH k pregonu Miće Kraljevića, načelnika Vlasenice, zaradi vojnih zločinov nad Bošnjaki. Pismo objavljamo v celoti: 

Spoštovani predsedujoči predsedstva, gospod Milorad Dodik. Včeraj je v Tuzli v 73. letu starosti umrla in se preselila v boljši svet Hatidža Salaharević. Glede na to, da vam to ime verjetno ne vzbuja nobene asociacije, kot tudi ne ime njenega nečloveško umorjenega sina Edina in prav tako hladnokrvno likvidiranega moža Muhameda v taborišču za likvidacije in umore Bošnjakov "Sušica" v mestu Vlasenica v Republiki Srpski, se vam obračam s tem odprtim pismom.

Torej, gospod Dodik, glede na to, da gojite kult do športa, ki se imenuje košarka, je Edin Salaharević, sin Hatidže, pri 19 letih veljal za najboljšega in najperspektivnejšega bivšega jugoslovanskega košarkarja. Takrat je igral za Sloboda Dito in tik pred likvidacijo v Vlasenici je z mladinsko ekipo Sloboda Dite osvojil mladinsko prvenstvo Jugoslavije. Takrat so z Edinom Salaharevićem v ekipi Sloboda Dite igrali tudi Damir Mulaomerović, Asim Paščanović, Vlado Vukičević in Aner Džafić, v finalu za najboljšo mladinsko ekipo Jugoslavije pa so premagali košarkarski klub Užice iz Titovega Užica, ki ga je vodil legendarni Mire Radošević. Vsi košarkarski strokovnjaki takratne Jugoslavije, kot tudi njegov trener Boro Đaković, so bili enotni v mnenju, da je bil Salaharević predodrejen za ligo NBA, kar je povzročilo, da je neposredno po finalu prejel vabilo za igranje v mladinski reprezentanci Jugoslavije.

28. marca 1992, tri dni po finalni tekmi, se je Edin Salaharević iz Tuzle odpravil proti Vlasenici, da bi skupaj s svojo družino proslavil Bajram. Na krvavi Bajram je bil Edin Salaharević ujet s strani paravojaške enote "Mićini specijalci" in do septembra je bil skupaj z materjo, očetom in bratom Nedimom v ujetništvu. Ujetništvo je bilo monstrumozno. Prepoved gibanja po mestu, neizhod iz hiše in vsakodnevno maltretiranje družine Salaharević, kot seveda tudi vseh bošnjaških družin v Vlasenici. Zdaj, gospod predsedujoči predsedstva BiH, sledi najsvirepejši del te zgodbe. Mićini specijalci so nasilno odpeljali v taborišče 19-letnega najboljšega mladinskega jugoslovanskega košarkarja skupaj z očetom Muhamedom. Matero Hatidžo, naj počiva v miru, in Nedima, ki je takrat imel 12 let, skupaj z drugo skupino, so čez minsko polje izpustili proti Kladnju. Ločitev matere in sina, ki jo je izvedel Predrag Bastah, boste lahko, gospod predsednik, videli v pričevanju matere Hatidže v dokumentarnem filmu "Hiše, ki jočejo", ki ga dve leti pripravljam skupaj s Sašo Lugonjićem, športnim novinarjem Nove TV iz Zagreba. Mićini specijalci, sestavljeni iz domačinov iz Vlasenice, so zelo dobro poznali Edina Salaharevića. Mimogrede, oni so tudi varovali taborišče Sušica.

Po zaprtju v taborišče se je začelo vsakodnevno iživljanje nad devetnajstletnim dečkom. Vsak dan so ga pretepali, ga silili, da je z nekakšno krpeno žogo metal "trojke" v improviziran koš, in če je Salaharević zgrešil, je sledilo silovito pretepanje. Da skrajšam zgodbo, celotno pa boste, kot sem že omenil, lahko videli v filmu "Hiše, ki jočejo", je Edin Salaharević skupaj z očetom nečloveško umorjen in njegovo truplo je bilo razseljeno v več grobnic. Kosti Edina Salaharevića so bile najdene leta 2009, kosti očeta Muhameda pa pred približno pol leta.

Sedaj, spoštovani predsedujoči predsedstva BiH, gospod Dodik, pridemo do dela pisma, kjer se normalnemu človeku kri ustavi v žilah. Vodja "Mićinih specijalcev", Mićo Kraljević, vaš strankarski kolega in pripadnik SNSD, je danes načelnik občine Vlasenica. Tožba, vložena proti njemu zaradi zločina proti človečnosti, miruje v predalih tožilstva BiH. To spodobo smo želeli posneti za potrebe filma o Edinu Salahareviću in seveda, dneve je izogibal srečanju z mano, s Sašo in s filmsko ekipo. Deset dni smo čakali dovoljenje, da vstopimo v osnovno šolo, ki jo je obiskoval Salaharević, in ga nismo dobili. Kraljević pa je med našim bivanjem v Vlasenici pobegnil z glavo brez skrbi. Znana je vaša podpora, gospod predsednik, Mići Kraljeviću, poveljniku številnih likvidacij v Vlasenici, torej zagotovo tudi Edinovi in Muhamedovi. Še dva jahača apokalipse, brata Stanić, Milenko in Radenko, sta prav tako na prostosti, znano pa je, da sta bila tudi ona gospodarja življenja in smrti v Vlasenici, kot tudi Vaso Čeliković in drugi, ki so sodelovali pri zločinu proti človečnosti.

Če ne verjamete bosanskemu umetniku, pokličite v svoj predsedniški urad srbsko heroino iz Vlasenice, Vukosavo Klanco, Srbkinjo, ki ni želela biti zaščitena priča in je glasno spregovorila o vojnem zločinu, ki so ga izvedli Srbi v Vlasenici. Tukaj se osebno popravljam. Ne Srbi, ampak ljudje, ki ne pripadajo človeški vrsti, niti nobenemu narodu. Vukosava Klanco, katere mož Mustafa je bil umorjen, je bila priča na sojenju Draganu Nikoliću Jenkiju, ki je bil obsojen na dvajset let zapora in je nedavno umrl. Nič drugačen od Jenkija in Predraga Bastaha ni bil vaš strankarski tovariš Mićo Kraljević. Vukosava Klanco je moralni svetilnik in nisem mogel, da te velike ženske ne omenim v tem pismu.

Gospod Dodik, glede na to, da ste pri resnih ljudeh že zdavnaj določeni kot prodajalec megle in človek, ki spreminja stališča po potrebi svojega osebnega interesa, se vam obračam s tem odprtim pismom, da s svojim avtoritetom spodbudite tožilstvo BiH k pregonu Miće Kraljevića in odprete preiskavo proti bratoma Stanić. Vaša bleščeča podpora Jusufu Nurkiću, da čim prej okreva po hudi poškodbi v Ameriki, je podcenjevanje inteligence zrelih ljudi, saj Jusuf Nurkić, poleg tega, da je velika športna zvezda in Bošnjak, ki na parket NBA stopa s cvetom Srebrenice, ovit v zastavo z lilijami, zelo dobro pozna značaj agresije na Bosno in Hercegovino ter čuti veliko empatijo do vseh nedolžnih žrtev. Vaša podpora Nurkiću, ki prihaja vzporedno z vašim zanikanjem genocida, podporo vojnim zločincem Karadžiću in Mladiću, prepovedjo bosanskega jezika v RS, izjavami, da je RS zahodna Srbija, izjavami, da ste pripravljeni v 24 urah postaviti oborožene specialce na meje RS, izjavo, da Bosna in Hercegovina ni država, da je Sarajevo Teheran, kamor ne radi zahajate, nespoštovanje bosansko-hercegovske zastave, neangažiranje vaše policije za preprečevanje brutalnih napadov na Bošnjake v RS, sramni "posel" s Čovićem in dajanje podpore tretjemu entitetu, so le del vašega "grmaljskega" spinanja in mečanja peska v oči naivnim Bošnjakom. Na srečo je naivnih Bošnjakov vse manj.

Gospod Dodik, sprašujem vas zdaj kot očeta in dedka, sprašujem vas kot navadnega človeka in državljana Bosne in Hercegovine, ali lahko resnično zaspite, ko veste, da je vaš strankarski sledilec in načelnik občine Vlasenica resen vojni zločinec? Si lahko predstavljate, da bi nekdo od vaše žene Snježane ločil vašega sina Igorja, ko je imel devetnajst let, da bi bil vaš sin s strani nekega zločinca nečloveško likvidiran, in da bi to ločitev matere od sina gledala vi in vaša hči Gorica? Premišljujte o tem, gospod Dodik. Naj nikoli nikogar ne doleti to, kar je doživela družina Salaharević. Premišljujte in poskusite ponastaviti v sebi najbolj elementarne človeške vrednote. Ne želim vam, bog ne daj, nič slabega v življenju, gospod Dodik, vendar se sprašujem kot civiliziran človek, dokle gre vaša blasfemija, dokle mislite poniževati ne le Bošnjake, ampak vse misleče častne ljudi, pripadnike vseh narodov in ver v Bosni in Hercegovini? Vsakič, gospod Dodik, v času, ki je pred vami, ko si segate v roke z Mićem Kraljevićem, del preliti krvi Edina Salaharevića in njegovega očeta Muhameda, kot tudi tisočev nedolžno umorjenih Bošnjakov v Vlasenici, ostaja tudi na vaših rokah. Človeško življenje je kratko in vedno imamo izbiro. Da s tega sveta odidemo kot ljudje ali kot neljudje. Pred vami je izbira, gospod Dodik. Ali boste spremenili narativ in v očeh svojih najbližjih, torej svoje družine in državljanov, katerih predsednik ste, ponovno postali človek, ali pa boste na smetišče zgodovine odšli kot smetar in nesojeni.

Mićo Kraljević je tista referenčna točka, na kateri bom jaz osebno sodil o vas. Če pustite to hijeno še naprej na mestu načelnika in ne zahtevate od državnega tožilstva, da iz predala potegne vloženo obtožnico proti temu monstru, ste resnično slab človek, slab oče, slab sin, slab dedek in nikakršen predsednik. Zaključujem to pismo z informacijo, gospod Dodik, da bo dženaza rahmetli Hatidže Salaharević opravljena v Vlasenici v četrtek ob 16. uri in da bo mati pokopana poleg svojega sina Edina. V manj kot desetih dneh bodo kosti Muhameda Salaharevića, Edinovga očeta in Hatidžinega moža, položene v tretji grob. Njih troje bo drug ob drugem, če niso mogli za življenja, potem vsaj v smrti.

Sin Nedim je ostal brez matere, očeta in brata. In ni edini. Koliko Edinov, Muhamedov in Hatidž je neznano izginilo, izbrisano s silo in nožem, nikoli ne bomo natančno vedeli. Koliko dobrih in predanih staršev, nedolžnih in talentiranih otrok je bilo iztrganih s tega sveta, lahko le s tugo ugibamo. In lahko se jih spominjamo. In lahko, in moramo, za njih zahtevati pravico. Ne maščevanje, ker je maščevanje Božje dejanje, ampak pravico. Pravico, ki je niso doživeli, ko so bili živi, a jim jo lahko podarimo, če v nas obstaja vsaj kanček človeškosti.

Gospod Dodik, nekje v predsedstvu ali doma imate ogledalo. Stopite pred njega in se soočite sami s seboj. Kakšen pogovor boste opravili s tistim prek puta, v ogledalu, je odvisno od vas.