Državljani si zaslužijo resnico o Keljmendiju, Čoviću, Ugljenu, Čauševiću...

Medtem ko se na Hrvaškem obračunavajo s temno platjo preteklosti (prijetja nekdanjih uslužbencev UDBA, sojenja Ivu Sanaderju, Milanu Bandiću...), v Srbiji prav tako prijemajo vse, ki so povezani s kriminalom, korupcijo, politično motiviranimi umori, vse zato, da bi končno hitreje krenili po evropski poti, v Bosni in Hercegovini pa ni rešeno nič, vse je nedorečeno, lahko se tolmači tako ali drugače.

Kakorkoli komu ustreza. In ob določenem času, seveda. Po potrebi, za uresničevanje predvsem političnih ciljev.

V sosednjih državah so spoznali, da brez čistih računov ni niti dolge ljubezni.

Pri nas ne. In zakaj bi.

Vse se uporablja za medsebojne obračune, podtikanja in kot da nekomu ustreza, da nikoli nič ne bo razjasnjeno, da bi se lahko še naprej »prali« od odgovornosti, prelagali pa na tiste druge.

Nerešeni politični umori, domnevne kraje donacij med vojno, primer »Čaušević«, v katerem je nekdanji direktor Uprave za indirektno obdavčenje BiH obtožil najvišje funkcionarje HDZBiH in SDA, ki so zdaj bodisi v poslu bodisi na visokih političnih položajih v državi, primer »Keljmendi«, za katerega se od začetka veže ime vodje SBB Fahrudina Radončića, umor Ramiza Delalića Ćele, afera »Reket«, v kateri je glavni akter Zlatko Lagumdžija, marketinška mafija v aferi »Gibraltar«...

Hamdija Lipovača, Goran Zubac, Šemso Mehmedović, Šefik Džaferović, Aleksandra Pandurević, Dragan Čović, Jerko Lijanović, Živko Budimir, Bakir Izetbegović, Sakib Mahmuljin, Milorad Dodik... in tako naprej v nedogled.   

Iz dneva v dan, drug drugega obtožujejo.

In državljani?

Dvajset let potekajo spektakularne aretacije, politiki in poslovneži trpajo v zapor, iz katerega vsi izstopijo s čistimi rokami, ponovno pridejo na položaje, s katerih lahko delajo, kar jim je volja... nihče več ne verjame v Bosni in Hercegovini, da bo končno posijalo sonce, kot je treba.

Državljani so, na žalost, izgubili vero tudi v pravosodje. Edino svetlo točko. Ne verjamejo več nikomur. Tisti tožilec je skorumpiran, tisti dela za SDA ali HDZ... Tisti sodnik je prav tako kupljen.

Do te mere je tukaj v BiH »ljudem« opran pamet, da niso več prepričani, kdo je kriv, ali je res kaj resnično, kar se piše, govori.

Dvajset let je minilo od vojne. A Bosna in Hercegovina še vedno tapka na mestu.

Nič ni razjasnjeno, nič ni privedeno na čisto. In vsak dan izbruhnejo neke nove afere, »resnice« o umorih, ropih...

Ali bomo kdaj izvedeli pravo resnico o vseh teh primerih? Mediji pod nadzorom »naših«, »vaših« ali »njihovih« prinašajo različne različice in svoje verzije o vsakem od teh kompleksnih primerov, tako da se je težko znajti v tem uprizorjenem pisanju, da bi z gotovostjo iz novinarskih naslovov sklepali, kaj je dobro premišljena laž, pripravljena v neki obveščevalni kuhinji, in kaj je resnično točno.

Tožilstvo BiH in sodišče BiH se bosta morala bolj posvetiti vsem nerešenim primerom, in to čim prej, vendar z izjemno profesionalnim pristopom, s čimer bodo dokazali v praksi, da niso »ničiji«.

Če tega ne bodo opravili, kot Bog zapoveduje, nikoli ne bo izvedeno, kdo je resnično naročil in plačal, kdo pa je izvedel umore Ugljena, Leutarja, Cace, Ćele, ali ima Čović zvezo z izčrpavanjem denarja iz UIO BiH, ali ima Radončić zvezo s Keljmendijem, ali je Izetbegović jemal denar od donacij...

Brez odgovora na vsa ta vprašanja, ki obremenjujejo bh. družbo, ni napredka.

Ne bo to več začaran krog, temveč Sidranov »Popoln krog«. A ta očitno nekomu ali nekaterim zelo ustreza, za izvajanje v praksi znane sporočila vojnega zločinca Ratka Mladića »razvlecite jim pamet«.