Grabar-Kitarović in Vučić v skupni misiji (de)stabilizacije regije

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu.

IFIMES je ob destruktivnem delovanju in ogrožanju regionalne stabilnosti EU s strani predsednice Republike Hrvaške Kolinde Grabar-Kitarović pripravil analizo stanja in škodljivih posledic njene politike za regijo, EU in Hrvaško.

Iz analize „Hrvaška in regija: Grabar-Kitarović in Vučić v skupni misiji (de)stabilizacije regije“ izpostavljamo najpomembnejše in najbolj zanimive dele.

Kolinda Grabar-Kitarović (HDZ), predsednica Republike Hrvaške (RH), v zadnjih nekaj mesecih intenzivno notranjepolitične probleme Republike Hrvaške, osebne politične spopade in aspiracije prenaša na zunanjepolitični teren, s čimer destabilizira regijo Zahodnega Balkana in s tem ogroža tudi varnostno-obrambni sistem EU.

 

V Srbiji je predsednik Republike Srbije Aleksandar Vučić (SNS) vodil in dobil notranjestrankarsko vojno za prevlado v Srbiji proti Tomislavu Nikoliću (SNS), donedavnemu predsedniku Republike Srbije. Predsednica Grabar-Kitarović je še v stalnem spopadu s ključnimi ljudmi HDZ, ki ga hkrati prenaša na relacijo predsednica RH – vlada RH. Izhodišče vseh problemov je notranje personalno politično prestrukturiranje HDZ Hrvaške in priprave na naslednje splošne volitve v Republiki Hrvaški. Predsednica Grabar-Kitarović si z vsemi močmi prizadeva zagotoviti absolutno dominanten položaj znotraj HDZ Hrvaške in tako zagotoviti svojo naslednjo kandidaturo v tekmi za predsednika RH na volitvah, ki bodo potekale leta 2019. Spopad Grabar-Kitarović z Andrejem Plenkovićem (HDZ), aktualnim predsednikom vlade RH, je le „vrh ledene gore“ političnih spopadov in notranjestrankarskih kombinacij znotraj HDZ Hrvaške.

Predsednica Hrvaške talec določenih lobijev?

Zbiranje političnih točk znotraj HDZ Grabar-Kitarović uresničuje tako, da zaostruje odnose s sosedi, odpirajoč politične teme, o katerih med Republiko Hrvaško in drugimi državami ni niti minimalnega političnega soglasja, pa do neposrednega vmešavanja v notranje zadeve sosednjih držav. Na žalost, pogosto njeno iracionalno in nevarno (ne)varnostno zunanjo politiko poskuša posnemati tudi premier Plenković, s čimer nastajajo dodatne implikacije v odnosu do že opisane zunanje politike predsednice Grabar-Kitarović. Za notranjepolitične prekompozicije, ne le znotraj HDZ, so pomembni t.i. generalski in (ponovno) hercegovski lobiji. Grabar-Kitarović poskuša vzpostaviti „tesno sodelovanje“ z omenjenimi lobiji, ki so že od časa Franje Tuđmana (HDZ), prvega predsednika Republike Hrvaške, pokazali nenasitnost, ko gre za oblast, pa tudi brutalnost pri razbijanju Bosne in Hercegovine z oblikovanjem, nato pa revitalizacijo paradržave t.i. HR Herceg-Bosne. Številni so rezultati omenjenega „tesnega sodelovanja“ Grabar-Kitarović z omenjenimi lobiji, od postavitve direktorja SOA Daniela Markića, ki je predlog generala Anteja Gotovine, personalnih povezav in odnosov s kontroverznim Zdravkom Mamićem, do stalnih pritiskov Grabar-Kitarović na institucije BiH, pa tudi EU in NATO, da se v BiH s federalizacijo in/ali spremembo volilnega zakona formalno vzpostavi ugasla paradržava t.i. HR Herceg-Bosna. Seveda, bodo omenjeni lobiji v prihodnosti ocenjevani in vrednoteni po principu „kdo da več“ in kot možni kandidat generalskega lobija za prihodnjega predsednika Republike Hrvaške se že omenja general Damir Krstičević (HDZ), sedanji podpredsednik vlade in minister za obrambo RH. Zadnja izjava Davorja Domazeta-Loše, upokojenega admirala Hrvaške vojne mornarice (HRM), da bo hrvaška vojska v 48 urah vkorakala v Ljubljano, je le še ena potrditev, da se t.i. generalski lobi ponovno aktiviral na Hrvaškem in da je predsednica Grabar-Kitarović „najzaslužnejša“ za vrnitev Hrvaške na prejšnjo rigidno politiko, ki je Hrvaško skoraj pripeljala do izolacije s strani mednarodne skupnosti in ki ji deloma sodijo ali je že sodilo Mednarodno sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) v Haagu.

Znano je, da je nekdanji predsednik RH Stjepan Mesić (2000-2010) upokojil vojne generale, ki so poskušali „ukrasti“ državo, ker so postali „država v državi“, vendar jih je sedanja oblast ponovno zbrala, tako da zamenjava omenjenega upokojenega admirala Domazeta-Loše spominja na zamenjavo predsednika HDZ BiH in predsednika t.i. HR Herceg-Bosne Mate Bobana (HDZ BiH) s strani Franje Tuđmana zaradi pritiskov mednarodne skupnosti in odgovornosti za rušenje „Starega mostu“ v Mostarju. V prilogi analize lahko preberete, na kakšen način je Franjo Tuđman uporabljal svoje generale in poročilo hrvaškega generala Ljube Ćesića-Rojsa (HDZ), ki po nalogu Franje Tuđmana, tajno in vzporedno pošilja poročilo s 5. Sabora HDZ BiH, ki je potekal v Mostarju 16. maja 1998 in dejansko daje svoje predloge in ocene, ki so bile, gledano s trenutne časovne distance, sprejete in uresničene s strani Tuđmana (dokument v prilogi št. 1).

Hrvaška instrumentalizacija EU in NATO za destabilizacijo BiH in regije

Kolinda Grabar-Kitarović je večji del svoje poklicne kariere posvetila zunanji politiki, tako za Hrvaško, kot za mednarodne organizacije, vključno z NATO. Za predsednico Republike Hrvaške je bila izbrana prav zaradi svojih mednarodnih izkušenj, poznanstev in volivci so verjeli, da lahko svoje zaupanje zaupajo nekomu, ki pozna delovanje mednarodnega sistema, in sicer z namenom čim hitrejše integracije Republike Hrvaške v zahodne civilizacijske sisteme vrednot, od političnih, ekonomskih do varnostnih. Na žalost, Grabar-Kitarović se je z meteorsko hitrostjo vključila v hrvaške dnevno-politične igre in igrice ter podlegla prav tistim strukturam, ki še vedno „sanjajo“ velikodržavni projekt t.i. velike Hrvaške, priklanjajoč se (po)vojnim lobijem in povzročajoč varnostne probleme na regionalni in evropski ravni.

Za razliko od Aleksandra Vučića, ki bo moral celoten svoj mandat izkoristiti, da se kot predsednik Republike Srbije pretvarja in simulira, da goji in zagovarja evropske in zahodne vrednote, medtem ko je na drugi strani trdno povezan z Rusijo in vojnimi srbskimi profiterskimi strukturami, pa Grabar-Kitarović doživlja obraten proces, saj se mora na Hrvaškem pretvarjati, da je „večji domoljub“ kot sam „Oče naroda“, pokojni predsednik Tuđman.

Analitiki opozarjajo, da imajo omenjeni procesi pri predsednici Hrvaške in predsedniku Srbije nevarne refleksije in učinke na regionalno varnost in stabilnost EU. Obe državi destabilizirata BiH na že postavljeni matrici politik Franje Tuđmana in Slobodana Miloševića (SPS). Vučić s podporo separatizma predsednika entitete Republika Srpska v Bosni in Hercegovini Milorada Dodika (SNSD), t.i. „novega Radovana Karadžića“, Grabar-Kitarović pa s podporo hercegbosanske politike Prlićevskega (Jadranko Prlić) „umitega“ Dragana Čovića (HDZ BiH), predsednika HDZ BiH in člana Predsedstva BiH iz vrst hrvaškega naroda v BiH.

Grabar-Kitarović in Vučić, vsak s svoje strani in na svoj način, skupaj, sta odgovorna za nesporazume in spore z naslednjimi državami: Bosno in Hercegovino, Slovenijo, Makedonijo, Črno Goro, Madžarsko, Kosovom, Romunijo, Albanijo, celo z Italijo, medtem ko so neposredni odnosi med Hrvaško in Srbijo v stalnih vojno hujskaških akcijah s poudarkom na zadnji regionalni in drugi svetovni vojni.

Analitiki opozarjajo, da naveza vojno-profiterskih struktur s predsednikoma Hrvaške in Srbije predstavlja veliko nevarnost za mir v regiji, še posebej ob upoštevanju, da Grabar-Kitarović formalno predstavlja evroatlantsko opcijo (EU in NATO), medtem ko je Vučić povezan z Rusijo in njenimi interesi na Zahodnem Balkanu. Hrvaška instrumentalizira članstvo v EU za svoje posamezne nacionalistične težnje v regiji, še posebej do Bosne in Hercegovine, medtem ko članstvo v NATO poskuša „hrvaščati“, pri čemer ignorira dejstvo, da je NATO transnacionalna organizacija za kolektivno obrambo in varnost. Analitiki menijo, da je treba dodatno opozoriti vodstvo EU in NATO na dosedanje in napovedane zlorabe članstva v EU in NATO s strani Hrvaške za uresničevanje nekaterih svojih politik iz nedavne preteklosti, ki jim sodijo ali je že sodilo Mednarodno kazensko sodišče (ICTY) v Haagu.

Reševanje mrtvega Tuđmana

Histerični in neutemeljeni napadi predsednice Hrvaške Grabar-Kitarović na Bosno in Hercegovino so dobili svoje obrise v zadnjem letnem poročilu Varnostno-obveščevalne agencije Hrvaške (SOA), v katerem se navaja, da celo 10.000 pripadnikov selefijskega gibanja deluje v „jugovzhodni hrvaški soseščini“. Obtoževanje in podmetanje Bosni in Hercegovini s strani Grabar-Kitarović, da je baza islamskih fanatikov in možnih terorističnih akcij, ni nič drugega kot reciklaža stališč Franje Tuđmana o BiH. Namreč, kritizirajoč in blatéč Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) v Haagu in prvostopenjsko sodbo proti vojnega predsednika vlade t.i. HR Herceg-Bosne Jadranka Prlića in drugih obsojenih, je Grabar-Kitarović izjavila, da v svojih diplomatskih stikih opozarja druge države na domnevno nedosledno prakso ICTY v zvezi s Združenim zločinskim podvigom (UZP), s pomočjo katerega se po mnenju Grabar-Kitarović vzpostavlja kolektivna krivda. Prav v mnogih t.i. predsedniških transkriptih, ki jih je odobril Franjo Tuđman, tonsko snemajoč vse svoje sestanke, ki jih je Hrvaška dostavila ICTY, je Franjo Tuđman o BiH govoril kot o zamišljeni in izmišljeni islamski državi in možni teroristični nevarnosti za Evropo. Prav Grabar-Kitarović je govornica politike mrtvega Tuđmana, ki poskuša doseči ukinitev pravnih zaključkov sodbe proti Jadranku Prliću in drugim obsojencem, z ukinitvijo UZP in zaključkov o agresiji Republike Hrvaške na BiH, in tako poskuša odstraniti ime Tuđmana iz sodbe ICTY, kot enega ključnih organizatorjev in udeležencev UZP.

Izjave Grabar-Kitarovićeve o tisočih islamskih borcih (džihadistih) v BiH niso nič drugega kot dobro premišljena diplomatska akcija, ki bi ključnim državam sveta poslala sporočilo in pokazala, da se je Tuđman v devetdesetih letih boril proti ustvarjanju islamske države v BiH in „islamskih teroristov“, ne pa da je Tuđman bil del zločinskega načrta in podviga, s katerim so bili vzpostavljeni taborišča in storjeni številni hudi zločini v BiH z namenom aneksije delov ozemlja suverene države in pripojitve Republiki Hrvaški.

Prav Grabar-Kitarović je „vpreggla“ svojo obveščevalno agencijo SOA, da z najnovejšim ponarejanjem in izmišljanjem števila o 10.000 selefijih podpira njeno „islamofobično“ retoriko in aktivnosti, da bi poskušala izvesti pritisk na ICTY in vplivne države, ki imajo svoje povezave in kadre na ICTY glede prihajajoče pritožbene sodbe, napovedane za november 2017. Pri tem se prešuče dejstvo, da je pri obrambi Hrvaške sodelovalo več kot 25.000 Bošnjakov-muslimanov, od katerih je 1.180 izgubilo življenje v boju za Hrvaško in njen obstoj.

V prilogi analize se nahajajo nekateri primeri t.i. predsedniških transkriptov, ki so bili uporabljeni pred ICTY v Haagu v postopku proti Jadranku Prliću in drugim (Prilogi 2-4). Izpostavlja se sestanek Franje Tuđmana 8. marca 1993 z predstavniki t.i. HR Herceg-Bosne (priloga št. 2), sestanek Tuđmana 4. decembra 1993 z predstavniki hrvaškega domobranstva (priloga št. 3) in sestanek, ki je potekal 12. januarja 1994 z škofi Rimokatoliške cerkve iz BiH (priloga št. 4). Na vseh sestankih predsednik Tuđman negativno definira in komentira bosanske muslimane iz BiH in pojasnjuje svoje teze o islamski državi v BiH kot možni teroristični bazi. Istovetnost in/ali podobnost Tuđmanovih opazovanj o BiH in Bošnjakih se lahko prepozna v nastopih sedanje predsednice Republike Hrvaške Kolinde Grabar-Kitarović.

Grabar-Kitarović z ogrožanjem regionalnega miru ogroža varnost EU

Z državnim in premišljenim fabriciranjem dezinformacij in laži o najezdi domnevnih džihadistov in teroristov iz BiH, ob hkratnem obnavljanju, z Washingtonskim sporazumom ukinjene paradržave t.i. HR Herceg-Bosne, Grabar-Kitarović neposredno destabilizira regijo, EU in samo Hrvaško.

Analitiki opozarjajo, da so prav obveščevalno-varnostne agencije iz BiH odigrale in igrajo največjo vlogo pri preprečevanju kakršnih koli incidentov tudi na območju Republike Hrvaške, še posebej v času turistične sezone, kar vključuje tudi ustavitev lažnih dezinformacij o potencialnih tarčah teroristov na območju Hrvaške. Če bi se na enak način v javnih nastopih obnašali funkcionarji iz BiH do Hrvaške, kot se obnaša Grabar-Kitarović do BiH, in pri tem zlorabljali vladne varnostno-obveščevalne agencije, bi bil položaj Hrvaške kot ene najvarnejših svetovnih turističnih destinacij zagotovo ogrožen.

Predsednica Hrvaške Grabar-Kitarović je vstopila in zaigrala zelo nevarno geopolitično igro s produciranjem domnevnih džihadistov, ki se nahajajo v BiH, kar bi v končni fazi lahko najbolj stalo in škodilo Hrvaški, hrvaškemu turizmu in bosanskim Hrvatom. Želeč rešiti mrtvega Tuđmana pred drugostopenjsko sodbo ICTY v Haagu, Grabar-Kitarović ogroža regionalni, evropski in tudi hrvaški mir in relativno stabilnost.