Gospoda, levo ali nikako drugače

Predstavniki t.i. politične levice v Bosni in Hercegovini se bolj identificirajo po tem, kako jih vidijo nacionalisti ali t.i. politična desnica, kot po tem, kaj ideološko pomeni biti levo. Namenoma uporabljam izraz tako imenovana, ker nacionalistične politične stranke niso politična desnica.

S pregledom ustanovitvenih dokumentov teh strank lahko le rečemo, da so iste ekskluzivne glede identitete, ki ga preferirajo. V reduciranem okviru nacionalisti deklarativno zagovarajo leve koncepte.

Vendar pa v razmerah, kjer obstajajo identitete, ki so v dinamičnem odnosu boja za moč, aktivnega medsebojnega nezaupanja in domnevne hegemonije, se nacionalizem materializira v negativni obliki in teži k izzivanju konfliktov. To je še posebej res, kadar profilirane nacionalistične težnje niso teritorialno zaokrožene.

Dolgotrajna izpostavljenost nacionalnim previranjem brez končne rešitve oziroma zaokrožitve nacionalnega ozemlja neizogibno povzroči radikalizacijo nacionalne politike, ki preide v nacizem, sama stranka, ki se je vsilila kot vodilna, pa postane fašistična in posnema državo, ne glede na to, da dejansko ozemlje ne obstaja. Po drugi strani pa leve politične opcije ne bi smele pristati na ekskluzivne redukcionistične matrice, še več, obratno morajo vztrajati na posploševanju identitete, ki je "udobna" za vse pripadnike skupnosti in jim omogoča, da obstajajo kot subjekti z več identitetami.

Problem v BiH je pogojen s pristajanjem na identifikacije, izvlečene izven zgodovinskega konteksta. Ena takšnih, zelo nevarna, je tudi način, kako razumemo, kaj pomeni biti politično desno in levo. Po tem razumevanju desno pomeni biti vernik in pristajati na čustvene konstrukte, vidne v političnem besednjaku nacionalističnih strank, ki je zelo podoben religijskemu besedišču. Biti levo pomeni biti komunist oziroma nevernik.

Vsak levičar ima obveznost boja proti takšnim razlagam.

Prvič, komunisti so bili levičarji le deklarativno, tako kot so nacionalisti le deklarativno verniki. V prvem in drugem primeru pride do zamenjave tez. V vsakem obdobju in znotraj vsake ideologije so obstajale interesne skupine, ki so prilagajale splošno sprejeto ideologijo za lažje ohranjanje na oblasti. Tak pristop vedno vključuje obstoj aktivnega sovražnika, ki ogroža preživetje splošno sprejetega identiteta. Takšno stanje je bilo tudi v SFRJ, takšno stanje je tudi v BiH.

Ideologija levice vključuje boj proti obstoju skupin, ki si z izkoriščanjem pripadnikov skupnosti in virov prilaščajo materialne dobrine in pravice, ki jim ne morejo pripadati.

V levem ideološkem spektru država ni birokratski zatiralski aparat, temveč mehanizem podpore za razvoj družbe na idejah znanosti, filozofije, umetnosti in vere z namenom doseganja višjega življenjskega standarda, uporabe intelektualnih potencialov in dviga ravni duhovnosti, ki so imanentni vsakemu človeškemu bitju. V tem smislu so formalni zakoni smerokaz, ne pa okov, ker smisel zakona ni v prepovedi, ampak v priporočilu. V nobenem smislu oblika ne more biti oteževalni dejavnik, ampak le olajševalni.

Če nekdo trdi, da je leve politične usmeritve, bi moral spoštovati tudi določene tradicije in na pravilen način obeleževati pomembne datume. Eden takšnih datumov je tudi prvi maj.

Prvi maj je dan žalosti in izkazovanja priznanja žrtvam, ki so padle v revolucionarnem boju za pravičnost in dostojanstvo.  

V svetu se ta datum obeležuje z organizacijo demonstracij, pri nas pa s pijančevanjem in pesmimi, v katerih objeti pojejo tako tisti, ki so domnevno levičarji, kot tisti, ki so domnevno desničarji.

Gospoda, levo ali nikakor.