Gornjak pod goro Šator

Štiriinštiridesetletni Žarko Jović je edini prebivalec vasi Malo Tičevo, ki je od Bosanskega Grahova oddaljena dvajset kilometrov in v kateri ni ne elektrike ne vode.

V samem vznožju gore Šator na 1.500 metrih nadmorske višine se nahaja vas Malo Tičevo.

Nekoč je v vasi živelo dvajset družin, danes pa le en povratnik Žarko Jović, ki pravi, da je Banjo Luko zamenjal za najlepšo vas na svetu – Malo Tičevo.

„Ko sem med vojnimi leti zapustil rojstno vas, sem sanjal, da se vrnem pod Šator, v zavičaj, in vrnil sem se pred dvema letoma. Živim kot volk samotar, a živim na svojem in to nima cene. Polno mi je srce. To je del mene,“ pripoveduje Jović, medtem ko s pogledom pred hišo boža goro Šator, visoko 1.875 metrov.

Potrebščine, pravi, priskrbi iz Bosanskega Grahova, oddaljenega več kot dvajset kilometrov od vasi.

„Cesta je slaba, nimam elektrike niti vode, sreča je, da sem še mlad, zato ne potrebujem zdravnika,“ pravi skozi smeh Žarko.

Vedrega duha, z nasmehom na obrazu in trdnim stiskom roke, majhne postave, a s srcem večjim od Krajine, Žarko s posebno radostjo pričakuje vsakega gosta in naključnega mimoidočega v obnovljeni hiši pod Šatorjem, a se z posebnimi čustvi spominja tudi preteklih časov.

„Želel bi si, da se ljudje vračajo svojim domovom, kaj bodo v tujini? Vrnil sem se tja, kjer sta bila rojena moj oče in ded, srečen sem,“ pripoveduje štiriinštiridesetletni Žarko, ki pravi, da v prostem času hodi na lov in v gozd ter tako preživlja dneve in pričakuje lepša svitanja.

Tudi v Krajini, kjer zime trajajo dolgo, oblaki pa se ustavijo, ko pridejo s morja nad Šatorjem, ostaja z upanjem na lepša svitanja, brez elektrike, a z iskrico v očeh v rojstni vasi Malo Tičevo, gornjak Žarko Jović.