GODŠINJICA ZLOČINA Moj Muhamede, Fehim i Mirza su poginuli, prestao sam disati!

(Patria) - Danes je v ulici Sedrenik 229, v sarajevski občini Stari Grad, obeležena 31. obletnica smrti štirih oseb, od tega treh otrok.

Tistega usodnega dne je granata, izstreljena z položajev srbskih sil, v dvorišču družinske hiše ubila tri člane družine Bojadži, tri otroke. Fehim Bojadži, ki je imel 17 let, njegov brat Mirza Bojadži, ki je imel 12 let, ter sestrična Amina Bojadži, ki je imela 14 let.

Poleg treh mladoletnih članov družine Bojadži je umrl tudi mladenič Sakib Prašović, ki je imel 24 let.

Znani športni novinar Muhamed Bikić je objavil vojni dnevnik - svoj zapis iz tistega usodnega 9. junija 1992. leta.

Zapis iz žalostnega Sarajeva, 9. junija 1992. /avtentičen prenos/

Nihal sem do hiše, da bi jedel. Ko sem jedel, sem poklical Sedrenik, da vprašam, kako so (striček Halid je bil ranjen 8. junija). Sestrična Anisa se mi je javila. Pravi, da so živi in zdravi in da nenehno streljajo. Povedala mi je, da so Safet (njen mož), stric Bakir in Zakir odšli k teti Halidi, ker se je v bližini slišala močna eksplozija, videl se je tudi dim. Rekel sem, naj mi takoj javi, kaj se je zgodilo, ko se vrnejo. Po hiši sem hodil kot »muha brez glave«.

Ponovno sem poklical, Anisa se je javila. Pravi, da se še niso vrnili. V tistem trenutku, ko mi je to izgovorila, je rekla, da nekdo trka. Čakal sem na telefonski liniji. Zaslišal sem jok, ihtenje... Klical sem Aniso, a je ni bilo. V tistem trenutku se mi je javil Safet in me vprašal, kako sem. Vprašal sem, kaj se je zgodilo.

On me je vprašal, ali sem dobro in zdrav. Ponovno sem ga vprašal, kaj se je zgodilo pri teti in stricu, in on mi je s težkim in žalostnim glasom rekel: Moj Muhamede, Fehim in Mirza so umrli. Nehal sem dihati, začel sem jokati iz vsega glasu in vpiti po veži, Fekeja in Cakija ni več... Umrla sta. Odšel sem na Trg na stražo. Težko mi je bilo dneve. Nisem mogel verjeti, da Fekeja in Cakija ni več. Moj Feko in Caki, kako sem vas imel vaš Muha rad. Razdvojila naju je kruta usoda. Rad vaju ima vaš Muha, dokler bo živ. Naj vama bo lahka bosanska zemlja in mir!!! – je tistega usodnega 9. junija 1992. leta zapisal Bikić.