OBLETNICA ZAPRTJA TABORIŠČA SUŠICA Skozi taborišče je šlo na tisoče Bošnjakov, mnoge še vedno iščejo

(Patria) - Združenje za družbene raziskave in komunikacije (UDIK) opozarja javnost na 32. obletnico zaprtja taborišča Sušica, ki so ga v nekdanjem skladišču vojaške opreme v Vlasenici ustanovile srbske sile, vključno s pripadniki JLA, paravojaškimi silami in lokalnimi vojaškimi osebami, ki so zasedle mesto, vodila pa sta ga vojaška in lokalna policija. Po dosjeju: Svetozar Andrić, ki ga je v začetku letošnjega leta objavil Sklad za humanitarno pravo Beograd, je nekdanji general Vojske Republike Srbske 31. maja 1992. ukazal ustanovitev Sušice.

Prve ujetnike, ženske, otroke in starejše osebe, so v objekt pripeljali pripadniki vojske in policije. V naslednjem obdobju so pripeljali ljudi iz Kalesije, Rogatice in Šekovićev, pa tudi zapornike iz Vlasenice. V prvih dneh taborišča je bilo več kot tisoč Bošnjakov. V povprečju je bilo dnevno okoli 100–150 taboriščnikov. Od konca junija so zapornike postopoma v skupinah premestili v taborišče Batković.

Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) je v začetku leta 2005 obsodilo upravnika taborišča Dragana Nikolića, znanega kot Jenki, na dvajset let zapora, potem ko je priznal krivdo za sodelovanje pri umorih, posilstvih in mučenju bošnjaških zapornikov v koncentracijskem taborišču Sušica v Vlasenici leta 1992. Potem ko je leta 2013 prestal dve tretjini kazni, je bil pogojno izpuščen, pet let pozneje pa je umrl v Vlasenici.

Obtožnica proti Nikoliću, vložena novembra 1994, je prva, ki jo je ICTY vložil za zločine, storjene v SFR Jugoslaviji.

Sodni procesi za vojne zločine, storjene na območju Vlasenice, potekajo tudi pred domačimi sodišči. V teku je več postopkov pred Sodiščem BiH za vojne zločine, storjene na tem območju. Publikacija UDIK-a „Vojni zločini v Milićih in Vlasenici – sodbe“ dokumentira tri primere, obravnavane pred Sodiščem Bosne in Hercegovine za zločine, storjene v predvojni občini Vlasenica. Državno sodišče je obsodilo Predraga Bastaha in Gorana Viškovića na skupno štirideset let zapora za zločine v Vlasenici, medtem ko je bil Dragan Marinković obsojen na osem let zapora za vojni zločin, storjen na območju današnje občine Milići.

Po podatkih Inštituta za pogrešane osebe BiH je na območju občin Vlasenica in Milići v obdobju od 1992 do 1995 izginilo 955 žrtev bošnjaške narodnosti. Njihovo izginotje ni povezano z genocidom, storjenim julija 1995. Največje množično grobišče, ki so ga našli na območju Vlasenice, je grobišče Ogradice, iz katerega so leta 2003 ekshumirali 232 posmrtnih ostankov žrtev iz pretekle vojne, največje množično grobišče na območju občine Milići pa je Zaklopača, iz katerega so ekshumirali 81 posmrtnih ostankov. Iz množičnega grobišča Sušica so ekshumirali 37 žrtev. Najstarejši žrtvi sta Mujo Begić in Mujo Bektašević, oba rojena leta 1903.

Minilo je več kot tri desetletja, družine ubitih civilistov pa še vedno iščejo resnico o usodi svojih najdražjih. Apeliramo na pristojne institucije, naj intenzivneje delajo na vprašanjih iskanja pogrešanih oseb in pregonu storilcev vojnih zločinov.

Apeliramo tudi na vse državljane, ki imajo kakršne koli informacije o usodi pogrešanih, naj končno spregovorijo. Naj ne bodo sokrivci politik pozabe in delitev, ampak naj skupaj poskušamo zaceliti rane iz nedavne vojne preteklosti. Le tako lahko ustvarimo zdravo demokratično družbo, v kateri se tragična preteklost devetdesetih ne bo in ne sme ponoviti.