Obletnica smrti heroja obrambe Sarajeva Enverja Šehovića

Enver Šehović, vojni poveljnik Prve slavne in viteške motorizirane brigade, je padel 27. julija 1993. pri obrambi hriba Žuč v 26. letu starosti. Za njim so ostali žena in hči.

Odlikovan je z najvišjim vojnim priznanjem Zlati lilijan, posmrtno pa tudi z redom heroja osvobodilne vojne, poroča bh. novinska agencija Patria.

Tisti, ki so ga poznali in so se imeli priložnost boriti z njim proti sovražniku, imajo za Šeha, kot so ga klicali, le besede hvale.

Enver Šehović je končal Vojaško akademijo v Beogradu, nato pa se je vrnil v vojašnico “Maršal Tito”, kjer je od leta 1988 delal kot mlad poročnik pri usposabljanju novih generacij pitomcev JLA v Centru za usposabljanje.

Njegove častniške sanje o bratstvu in enotnosti narodov Jugoslavije so se razblinile 4. in 5. aprila 1992, ko so se prebivalci Sarajeva in okoliških krajev zbrali na protivojnih demonstracijah pred Skupščino Republike Bosne in Hercegovine, ki se je nahajala v neposredni bližini njegove vojašnice. Jasno je bilo, da Šehoviću v JLA ni več mesta.

Po napadu srbskih specialcev, zvestih Radovanu Karadžiću, na šolo MUP-a Republike BiH in odprtju ostrostrelske streljanja na državljane pred Skupščino Republike Bosne in Hercegovine v zgodnjih jutranjih urah 6. aprila so sledili prvi pehotni napadi JLA in srbskih paravojaških sil na mesto Sarajevo.

Enver Šehović je nekaj dni zatem zapustil vojašnico “Maršal Tito” in se pridružil Teritorialni obrambi Bosne in Hercegovine. Star je bil 25 let.

Kot pripoveduje Salko Idriz, poveljnik Občinskega štaba TO Novo Sarajevo, je iz prvega pogovora z Enverjem videl, da gre za izjemno mladega človeka, polnega patriotizma in odločnosti, da se bori za obrambo svoje domovine.

Za razliko od mnogih častnikov, ki so takrat izbirali funkcije, ki jih bodo prevzeli, in se izogibali bojnim enotam, je Enver Šehović takoj sprejel dolžnost poveljnika Velešićkega odreda.

Ena prvih nalog Enverja Šehovića je bila blokada njegove nedavne vojašnice “Maršal Tito”, iz katere so njegovi nekdanji kolegi streljali na prebivalce Sarajeva. Sile Teritorialne obrambe so ob podpori policije in samoorganiziranih državljanov v zgodnji zori 16. maja 1992 začele eno najpomembnejših operativno-taktičnih bitk za obrambo Sarajeva, znano kot “Pofalićka bitka” (kodno ime “Grom”). Čeprav so bili še vedno slabo organizirani in skromno oboroženi s pehotnim orožjem, so uspeli osvoboditi širše območje Pofalića in popolnoma poraziti okupatorske sile ter njihove domače pomagače. 5. junija 1992 so sile JLA po dolgih pogajanjih zapustile tudi vojašnico “Maršal Tito”.

V začetku junija 1992 so v prvi operaciji deblokade mesta “Poletje 92.” sile občinskih štabov Novo Sarajevo in Vogošća 8. junija 1992 osvobodile koto Orlić – najdominantnejšo koto na planoti Žuči.

Po prvi, znameniti bitki za koto Orlić 8. junija 1992 bo sledila decembrska serija velikih bitk in velikih zmag za Vis, koto 850 in Golo brdo.

Od 22. julija 1993 je bil intenzivnost napada najmočnejša in od takrat se je poveljnik Šehović ves čas nahajal na svojem poveljniškem položaju. Žuč je bila ključna točka obrambe mesta. To so vedeli vsi borci, ki so z višin tega hriba vsakodnevno gledali Sarajevo. Kot vedno v času sovražnikovih ofenziv je na ta hrib na položaje Armade RBiH padalo od 2.500 do 3.000 granat dnevno.

Šehović je 27. julija odšel domov ob 1. uri po polnoči, da bi se spočil in okopal. Nekaj ur zatem so ga poklicali s poveljniškega mesta, naj se vrne, ker so razmere na bojišču postajale vse težje. Neustrašni poveljnik je bil kmalu na izpostavljenem poveljniškem mestu, od koder je z daljnogledom opazoval razmere na terenu. Šehović je vsem svojim častnikom ukazal, naj zberejo vse razpoložljive sile in se pridružijo borcem na linijah.

PADEC POVELJNIKA

Medtem ko so branilci mesta z zadnjimi atomi moči ustavljali sovražne sile, je ena granata zadela neposredno bližino poveljniškega mesta. Zaradi posledic ran je Šehović podlegel.

- Zgodba o Žuči se konča s padcem Šehovića, bratov Panjeta in prej Safeta Zajke… To je bila preprosto mitska zgodba – je dejal vojni poročevalec Šefko Hodžić.

Pokopan je v haremu Ali-pašine mošeje v Sarajevu poleg svojega prijatelja Safeta Zajke. Ena ulica v Sarajevu nosi ime Enverja Šehovića.