Obletnica deblokade Mostarja: Podvig Armade RBiH pri osvoboditvi mesta na Neretvi

(Patria) - Na današnji dan pred 31 leti, ob zori 30. junija 1993, se je začela najpomembnejša bitka v zgodovini Mostarja.

Vzhodni del mesta Mostar je bil takrat že 50 dni, od 9. maja, pod obleganjem HVO in HV z ene ter velikosrbskega agresorja z druge strani, pišejo Vijesti.ba

Sinovi Hercegovine

V knjigi "Heroji Mostara" je zabeleženo, da so "popolnoma nepripravljeni in neurejeni za še eno vojno, po tem ko je pravkar končana prva agresija srbsko-črnogorske soldateske, Mostarčani rešitev pred napadi HVO in HV lahko iskali le v okrepljenem skupnem delovanju, solidarnosti, medsebojnem deljenju skupne nesreče pod okriljem svoje Armade, vojske svojih sinov, ki so ji zaupali in v njeno moč so se lahko edino zanesli."

Bila je to resnična nadčloveška borba, trdno skupno delovanje naroda in njihove vojske, zgrajeno v vsakdanjem obupnem odporu in boju za obstoj ljudi, ki so bili odvisni drug od drugega in jih je spodbujala dejstvo, da so na strani pravice in v obrambi svoje edine domovine.

Mostar je s skrbjo poslušal vse novice iz obkoljenega Sarajeva, trdno odločen, da se brani pred hrvaškimi zločinci, ki so poskušali tako "junaško" ta narod, ki je bil že mesece izčrpan in trpel zaradi prve agresije, ter skoraj popolnoma porušeni in zažgani vzhodni del mesta, izbrisati z obličja zemlje.

Deblokada Mostarja

V takšnem grozljivem okolju popolne okupacije in splošne revščine in brezupa pri ljudeh, izpostavljeni vsakodnevnemu obstreljevanju, so se državljani Mostarja, iščoč rešitev, obrnili sami vase in na samoorganizacijo svojega obstoja. Bilo je jasno, da so bili prepuščeni sami sebi, tako svetu kot tudi možnosti pomoči centralne oblasti v Sarajevu, ki je bila popolnoma blokirana s srbsko okupacijo, enote izven Sarajeva pa niso prejele ukazov za vojaško pomoč Mostarju, kar je pri državljanih tega mesta povzročalo posebno frustracijo in jezo, je zabeleženo v prvi izdaji knjige "Heroji Mostara".

Pomoči ni bilo od nikoder, razen v spoznanju, da je treba deblokado mesta izvesti z lastnimi močmi. Vse drugo bi pomenilo kolaps in dokončen izginotje.

Priprava načrta in terena

V popolni tajnosti in z ogromnimi tveganji je skupina vodilnih ljudi vojaškega in političnega vodstva konec maja potrpežljivo in danonočno pripravljala teren in predpostavke za deblokado mesta. Odločitev o začetku deblokade mesta je bila dogovorjena v hiši Derviša Travnjaka, v Krpinem sokaku pri Razvitku, potem ko je preko vojnih linij s HVO znani lovski čuvaj Jusuf Jusa Pajić peš prišel do linij Armade iz Belega Polja s pismom domoljubov, ki vabijo Armado v preboj in osvoboditev Belepoljske kotline. Pajić je dal tudi vse informacije o razporeditvi sil HVO. Pred borci, ki so organizirali deblokado, je bilo še veliko dvomov, previdnosti in strahu pred neuspehom operacije. Član poveljstva 4. korpusa, Amer Bilalović, je s svojimi informacijami prav tako odigral eno ključnih vlog pri pomoči pri deblokadi mesta.

Kakršno koli ofenzivno delovanje v tem obdobju se je zdelo nemogoče, saj borci Armade BiH v Mostarju niso imeli streliva in je bilo vprašanje dni, kdaj bodo padle prve obrambne linije. V začetku junija 1993 je bila sprejeta odločitev, da skupina borcev iz Nevesinja poskusi preboj skozi globino sovražnikovega ozemlja do Bjelimićev in Konjica, da bi prinesli nujno potrebno strelivo.

Izbira je padla na izkušene borce, ki so poznali ozemlje v globini linij srbsko-črnogorskega agresorja: Huso Lerić, Ibrahim Demirović Hećim, Ramo Džiho, Nedžad Čamo in Mirsad Pajević Garo. Njihova naloga je bila, da preko Bjelimićev, zgornjega Nevesinjskega polja, gore Velež in Podveležja pripeljejo strelivo za deblokado mesta Mostar.

Tiha kolona

Z veliko in nesebično pomočjo vodstva podjetja "Igman", konjiške in bjelimićke brigade, je bilo kupljenih 16 konj, opremljenih in naloženih v Odžakih. Skupina pogumnih se je na dolgo in negotovo pot odpravila v noči 4./5. 6. 1993, in v treh do štirih dneh je strelivo prispelo v Mostar. Mostarski skupini so se na povratku pridružili vsi, ki so tvegali svoja življenja: Mahinić Sudo, zdravnik Mahinić Alija, Čopelj Osman, Čopelj Mirsad Malecki, Šipković Ibrahim Đido, Golić Ismet, Pajević Esad, Zolj Senad, Jugo Midhat, Imamović Emin in Čehić Mirsad. Tiha kolona konj in ljudi se je ponoči prebijala med agresorskimi položaji, podnevi pa počivala, skrivajoč se pred sovražnikom.

Glavni toponimi na poti rešitve in zmage so bili: Odžaci - Živanjski do - Crvanj - Gornja Bijenja - Karče, Sopilja - Ravna Velež - Mala Velež - Kokorina - Kružanj - Dračevice.

Tudi ta junaški podvig je bil uspešno opravljen.

Skupina poveljnikov na čelu z Midhadom Hujdurom Hujko in vodstvom mesta je v zasebni hiši začela vse podrobne priprave glede deblokade. Huso Lerić je predlagal, da Šerif Špago in Miralem Jugo pripravita načrt deblokade, kar je bilo sprejeto. Ta načrt se je kasneje, z vključitvijo Korpus, uresničil ob asistenci Budakovića, Juge, Špage in Malkoča. Poveljstvo 4. korpusa pod vodstvom poveljnika Arifa Pašalića in sodelavcev je izvedlo vse priprave za operacijo, neposredno poveljevanje akciji pa je vodila Prva mostarska brigada pod vodstvom Midhada Hujdurja Hujke.

Izvedba akcije

Akcija dobro organiziranega, drznega in nenadnega preboja iz popolnega obkoljenja HVO in deblokade Mostarja na severni kapiji mesta Mostar je bila izvedena ob zori 30. junija 1993. Bila je to presenetljivo uspešna vojaška akcija, ki je istega dopoldneva rezultirala z nepričakovano hitrim zavzetjem celotne severne vojašnice, nekdanje vojašnice "Mostarski bataljon", bivše JNA, ki jo je HVO začasno poimenoval po svojem padlem pripadniku Tihomirju Mišiću. Za vojaške sile HVO, ki so bile prisotne v vojašnici Severni logor, je bil napad presenečenje, zato so se deloma predali, deloma pa reševali s pobegom preko reke Neretve.

Vojaška operacija enot Armade RBiH za deblokado okupiranega Mostarja je bila izvedena izključno z lastnimi močmi, organizirana od znotraj, brez kakršne koli vojaške pomoči od zunaj, in je bila nedvomno ključnega pomena za končni izid vojne in zlom okupacije v središču Hercegovine. Enote Mostarske brigade so razbile mostarski obroč, zavzele Severni logor, nato pa v neustavljivem prodoru osvobodile ozemlje celotne Belepoljske kotline, vse do združitve z armadnimi silami Drežnice, Jablanice in Konjica, po čemer so se odprli novi koridorji za oskrbo in povezovanje s Sarajevom, Zenico in naprej. Vzhodni del mesta je bil s to akcijo rešen.

Pogib Hujke in saborcev

V akciji osvoboditve Severnega logora, tega 30. junija 1993, je umrlo veliko število borcev, med njimi tudi legendarni poveljnik Prve mostarske brigade Armade Republike BiH, narodni heroj Midhad Hujdur Hujka. Kot vedno do takrat, je bil Hujka tudi v tej bitki na prvi liniji s svojimi borci. Z njim v preboju je bil od iste granate ranjen njegov namestnik Esad Humo.


V bojih za deblokado Mostarja tistega dne so življenje, poleg legendarnega poveljnika Midhada Hujdurja Hujke, dali tudi njegovi saborci: Sabahudin Balavac, Zoran - Popaj Imamović, Jusuf - Jaba Jelovac, Faris Kalaba, Ifet Logo in Miralem Šaldo.

Glede na pisni vpogled, ki ga je uredništvu knjige Heroji Mostara poslala Organizacija družin šehidov in padlih borcev mesta Mostar, ki ga podpisuje Azra Mahinić, predsednica upravnega odbora, je v treh dneh bojnih operacij za deblokado mesta življenje izgubilo 42 pripadnikov Armade RBiH. Istega dne, med osvobodilnimi boji na širšem območju Belega polja, so padli naslednji borci Armade RBiH: Hivzo Abaza, Senad Ajanić, Ramiz Ćorić, Smail Ćupina, Zekerijah-Bosanac Ćosić, Ćamil Đubur, Armin Gačić, Enver Hajdarović, Amer Kotlo, Sanjin Mekić, Mustafa Merdan, Saudin Mustafić, Senad Omerika, Meho Šendro, Nazif Šito, Šaćir Tojaga, Hakija Čolić, Sead Gološ, medtem ko je v bojih v Opinah padel Esad Šehović. Torej, samo v tem udarnem dnevu, ko je bil izveden preboj iz obkolitve okoli Mostarja, je padlo 26 borcev.

Bojne operacije osvoboditve Belepoljske kotline so trajale tudi v naslednjih dveh dneh.

V bojih za deblokado med 1. julijem 1993, so padli naslednji pripadniki 4. korpusa Armade Republike BiH: Alija Agić, Jusuf Zvizdić, Ramiz Dedić, Ramiz Husnić, Mujo Jelovac, Semir Studenović, Mirsad Sulejmanagić, Edin Tiro, Admir Žujo, Senad Zlomušica, Nermin Barina in Sead Omanović.

Naslednjega dne, 2. julija 1993, so v bojih padli: Džemil Dedić, Osman Marić, Galib Pervan in Smajo Marić.

Medtem ko je boj za osvoboditev severne kotline Mostarja še vedno potekal, je bil za poveljnika Prve mostarske brigade imenovan Semir Drljević Lovac, Esad Humo pa za njegovega namestnika.

Zlom hrvaške okupacije

Pri deblokadi mesta in zlomu hrvaške okupacije Mostarja je bilo izjemnega pomena tudi pridružitev številnih sil, ki so jih sestavljali oboroženi Bošnjaki, potem ko so se brez veliko razmišljanja, prostovoljno in brez odlašanja odzvali na poziv Poveljstva 4. korpusa Armade Republike BiH in poveljnika Arifa Pašalića, ter začeli množično zapuščati vrste HVO, ko so spoznali prevaro in izdajo v vojaških in političnih ciljih hrvaške strani.

Mostar je zadihal, med borci in državljani pa se je čutila nova moč in okrepilo se je samozaupanje. Mesto je tisto poletje '93 še naprej živelo v terorju obstreljevanja in ostrostrelskega ognja s položajev HVO in HV, v okolju vse možne revščine in pomanjkanja, a tudi z vse bolj prisotnim prepričanjem, da končna obramba Mostarja in Bosne in Hercegovine ni več vprašljiva, ter da niti tako potreben mir ni več daleč.

Strateško ključnega pomena, vojaška zmaga na severni kapiji mesta Mostar, organizirana od znotraj in izključno opirajoča se na lastne sile in zmogljivosti, je dodatno spodbudila borce Armade RBiH, da v obrambi Mostarja vztrajajo do konca. Še posebej po tem, ko so njeni vrsti postajali vse številčnejši, bolj povezani in motivirani, ko se je večina oboroženih Bošnjakov, ki so zapustili enote in vrste HVO, pridružila vojski svoje države, ki je – od začetka agresije, jasno in do konca, prisegla obrambo celovite in neodvisne države BiH, ki bo skupna država vseh njenih državljanov.

Po tem, ko je bil Mostar s koridorjem povezan s prostim ozemljem, se je do Jablanice prišlo v približno desetih urah hoje čez gorski masiv Glogovo, na katerem je bila oblikovana šotorska logistična baza za počitek ljudi in konj, skladiščenje hrane in streliva.

Kmalu je bil oblikovan vod konjovodcev, ki so vsakodnevno skrbeli za konje, spremljali ljudi, nosili opremo za vojsko in bolnišnico, ter oskrbovali vojsko s hrano, ki se je nabirala po ozemlju Drežnice, Jablanice in Konjica.