Leta, ki jih je požrla optimizem: Sejdić in Finci sodita Čoviću in Izetbegoviću

- Na srečanju z Izetbegovićem sem se dogovoril, da bi morali sodbo Sejdić-Finci rešiti v naslednjih dveh mesecih. To pomeni spremembo volilnega zakona, pravi Dragan Čović, vodja HDZ-ja.

- Težko bomo to naredili do konca leta. Sicer pa mislim, da je gospod Čović nekoliko bolj optimističen, kot je realno – pravi Bakir Izetbegović, vodja SDA.

Čudno je, da se Izetbegović ukvarja z notranjim svetom optimizma Dragana Čovića, namesto da bi govoril le o jasnih datumih po več kot osmih letih čakanja na implementacijo sodbe Evropskega sodišča. In nekako prirejeno deluje ta neskladnost, saj Čović trdi, da sta se dogovorila.

Za nevedne, teh pa je malo, sta Čović in Izetbegović koalicijska partnerja, ki napovedujeta, da bosta BiH in njene državljane uvedla v EU. V bistvu je edino prednostno vprašanje rešitev obravnavanosti Ostalih.

V tem primeru Čović in Izetbegović govorita le o sebi, ne pa o ključnem problemu nacionalne enakopravnosti v BiH, za kar obstaja tudi sodba iz Strasbourga. Ko ju združiš, to lahko povzroči le resne količine pesimizma.

Pričakuje se kandidatski status BiH do konca leta 2017, na kakšen način pa sta si to zamislila ta dva, razen famozne reformne agende, ne znata pojasniti.

Sodba „Sejdić-Finci“ ni hrvaško vprašanje, temveč vprašanje položaja Ostalih, vendar prav ti Ostali se vse manj slišijo, saj so konstitutivni gluhi za njihove zahteve.

„Gluhi“ pravijo, da se bo z implementacijo sodbe Sejdić in Finci okrepila država in da ne bo več mogoče izigravanje sodbe.

To je odločitev sodišča, ki jo je treba spoštovati, vendar v njo ta par želi vgraditi tisto, kar si želita narediti iz države BiH.

Lahko varaš kolikor hočeš, vendar ne moreš ponarejati življenja. Sožitja ni brez enakopravnosti vseh. Če bi Ostali končno dobili svoje pravice, bi lahko motivirali vse druge, da na realen način gledajo na BiH kot skupnost enakopravnosti. Vendar se prerekanje nadaljuje in rešitve ni.

Roki iztekajo, čeprav so jih prav politiki postavili sami sebi. Daleč so od rešitve, ker vsak ima svojo definicijo enakopravnosti, pa tudi Ostalih. Na variacijo te teme je bilo v 30 mesecih održanih 150 sestankov, 50 predlogov je bilo na mizi, vendar rešitve ni bilo! Zakaj potem Čović misli, da lahko reši svoje vprašanje v dveh mesecih?

Ustava Bosne in Hercegovine je še vedno neusklajena z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, kot tudi piše v sodbi v primeru Sejdić-Finci, in dvotretjinska večina v državnem parlamentu se mora najti. Tam sedi 14 strank in bo težko, vendar brez tega BiH ne more v EU, ne glede na to, koliko vladajoči omenjajo napredek in hvalijo svoje (ne)delo.

Iz sedeža evropskih institucij za zdaj molčijo, vendar je jasno, da se implementacija sodbe „Sejdić in Finci“ razume kot najresnejši preizkus politične in demokratične zrelosti Bosne in Hercegovine. Sodba Sejdić-Finci dejansko zahteva, da se začne odstopati od daytonskega modela, ter da se ekskluzivnost konstitutivnih narodov zmanjšuje, ne pa povečuje.

In prav tu se vidi hinavščina voditeljev, ki ko nimajo kaj povedati državljanom, izrečejo te neumnosti o optimizmu in pesimizmu. Državljani še vedno zelo slabo živijo in gledajo v vrata Evropske unije s praznimi denarnicami optimizma.

Sodba Evropskega sodišča v Strasbourgu v primeru Sejdić-Finci vse bolj postaja sodba tej politični garnituri, ki jo vodita Čović in Izetbegović. Kar za njih deluje zelo pesimistično.