Glas bajramskih jutara - Profesorica Zehra Alispahić: Bajram nosi upanje in obnavlja ljubezen do Boga in človeka!

Zehra Alispahić, izredna profesorica na Fakulteti za islamske vede Univerze v Sarajevu in dekanica za znanstveno-raziskovalno delo, je eden najbolj prepoznavnih televizijskih glasov bajramskih jutranjih prenosov v Bosni in Hercegovini. Njeno glasovno sporočilo skozi leta prenosov bajramskih slovesnosti na BHRT-ju vnaša toplino, mir in občutek povezanosti v domove po vsej državi in ​​diaspori.

V pogovoru za Patrijo govori o čustvu, ki ga prinaša trenutek, ko milijonski publiki izreče „Bajram šerif mubarek olsun“, o spremembah, ki jih opaža v družbi, o pomenu povezanosti in notranjega miru, pa tudi o vrednotah, k katerim nas Bajram vedno znova vrača.

Že vrsto let ste glas, ki vernike uvaja v bajramsko jutro. Kako Vi osebno doživljate trenutek, ko celotnemu narodu izrečete „Bajram šerif mubarek olsun“?

Najprej vam hvala za priložnost, da spregovorim v tem bajramskem vzdušju in o vprašanju, ki v meni znova prebuja tako radost kot občutek globokega zaupanja. Ko je državna televizija začela s neposrednimi prenosi bajramskih slovesnosti, so to odgovorno in častno vlogo nosili spoštovani muftiji in profesorji – prof. dr. Nedžad Grabus, Remzija ef. Pitić in prof. dr. Ismail Palić. Poslušajoč jih, v času, ko so se šele nakazovale obrisi verskega novinarstva v našem medijskem prostoru, sem si v sebi potihoma oblikovala željo, da bi tudi sama nekega dne s svojim glasom zakoračila v domove ljudi, ki pričakujejo Bajram. In sanje se, po božji odredbi, resnično uresničijo. Medtem ko so moje cenjene kolegice krenile po drugih poteh, je meni pripadla čast, da prevzamem ta emanet. In še danes, po vrsti let, ko skupaj s predanimi kolegi in uredniki verskega programa BHRT-ja pošljem pozdrav in zaželim dobro jutro pred bajram-namazom, nato pa po hutbi Reisu-l-uleme izrečem „Bajram šerif mubarek olsun“, čutim isto – radost, navdušenje, a tudi globoko odgovornost.

Alispahić: Glas ni le sredstvo – je most

Vsako jutro je zame nova in neponovljiva izkušnja. Nenavredljivo bogastvo je biti del bajramskega vzdušja stotisočev ljudi po vsej Bosni in Hercegovini in svetu, biti most med domovino in izseljenstvom, biti družba bolnim, osamljenim, tistim, ki so se vrnili na svoja predvojna ognjišča, tistim, ki tudi za Bajram delajo!

Mnogi pravijo, da je vaš glas postal del njihove družinske bajramske tradicije. Čutite posebno odgovornost zaradi tega čustva in zaupanja, ki ga ljudje povezujejo z Bajramom?

V svojem poklicnem življenju sem imela priložnost opravljati različna dela, vendar moram priznati, da me še posebej veseli, ko me ljudje povezujejo z bajramskimi jutri – ko pravijo, da jim moj glas prinaša mirnost, jasnost in toplino. Ne redko se zgodijo tudi spontana srečanja v tramvaju, avtobusu ali na tržnici, kjer me ljudje prepoznajo le po glasu: „Bajram, prenos… Zehra, to ste vi!“ Ti trenutki prinašajo posebno človeško bližino.

Kajti v elektronskih medijih glas ni le sredstvo – je most. Je čustvo. Pomembna sta tudi dikcija in ton, a enako pomembna je odgovornost sporočila, ki se prenaša. Zato se za vsak prenos temeljito pripravljam: beležim, raziskujem, si prizadevam najti nove, morda manj znane, a pomembne podrobnosti. Zavedam se, da bajramski prenos iz Gazi Husrev-begove mošeje spremlja širok krog ljudi – različnih generacij, prepričanj in življenjskih okoliščin. Prav zato mora biti sporočilo odprto, razumljivo in obsežno. Veselje mi povzroča tudi dejstvo, da so mnogi skozi ta jutra spoznavali – odkrivali nove razsežnosti tradicije in pomena Bajrama. Veseli me, da prenos spremljajo tudi naše sosede, pripadniki drugih verskih skupnosti. Tudi sama si prizadevam storiti enako, spremljam prenose njihovih prazničnih slovesnosti.

Skozi leta prenašanja bajramskega programa ste zagotovo bili priča spremembam v družbi in načinu, kako ljudje pričakujejo Bajram. Kaj se vam danes zdi drugače v primerjavi s prejšnjimi leti?

Med prenosi pogosto opazujem obraze ljudi, njihove izraze, način, kako prihajajo in pripadajo temu prostoru. Posebej me veseli prisotnost več generacij – dedov, očetov, sinov in vnukov – kot živa kontinuiteta neke vrednote, ki se prenaša. Opazna je tudi močna prisotnost mladih ljudi – urejenih, samozavestnih, sodobnih, ki Bajram sprejemajo brez zadržkov, kot sestavni del lastne identitete. Tam so tudi nove slike: mladi, ki prihajajo na motorjih, šopki rož v rokah, ki jih nosijo materam, ženam, sestram. To so subtilni, a pomembni znaki spremembe. V toplejših letnih časih je opazen tudi večji obisk tujih gostov, kar dodatno bogati ambient. Kljub temu pa verjamem, da bi kot skupnost lahko več storili, da bi dvorišča mošej bila bolj dostopna tudi ženskam, ki želijo moliti bajram-namaz, še posebej gostjam iz drugih delov sveta.

Bajram nosi sporočila radosti, miru, povezanosti in bližine. Kako zelo so nam te vrednote danes potrebne bolj kot kdajkoli, še posebej v času delitev in hitrega življenja?

Že sama beseda „eid“ v arabščini pomeni vračanje – vrnitev k bistvenemu. Bajrami se vračajo, da nas spomnijo na vrednote, ki v sodobnem ritmu življenja pogosto uhajajo: bližina, pozornost, milost, povezanost. V času, ki ga zaznamujeta hitrost, odtujenost in negotovosti, Bajram deluje kot tiho opozorilo in blag klic, da se ustavimo in prepoznamo tisto, kar je resnično pomembno. To je priložnost, da se spomnimo tistih, ki smo jih zanemarili, da obnovimo pretrgane vezi, da prosimo za odpuščanje in ga ponudimo drugim. V tej preprostosti se skriva globoka moč.

Zdi se, da ljudje danes bolj kot kdajkoli prej iščejo mir in varnost, ne le materialno, ampak tudi notranjo. Kje vidite pot do tega miru?

Praznični časi, še posebej bajramski, s svojim tihim, a močnim ritmom pričajo, da je drugačen način življenja ne le možen, ampak tudi globoko naraven človeku. Učijo nas, da je mogoče hoditi počasneje, bolj premišljeno, z večjo pozornostjo do sebe in drugih, z večjo zavestjo o minljivosti in resničnih vrednotah, ki nas oblikujejo. Prav v tej spremembi ritma se skriva tudi pot do notranjega miru. Mir ne prihaja iz zunanjih okoliščin toliko kot iz sposobnosti, da vzpostavimo ravnovesje v sebi – med tem, kar smo, in tistim, čemur težimo, med potrebo po uspehu in potrebo po smislu. Bajram nas spominja, da človek ni le bitje, ki pridobiva, ampak tudi bitje, ki daruje, odpušča, obnavlja in gradi odnose.

Alispahić: V mladih je tudi upanje

Resnične vrednote niso daleč ali nedosegljive – dejansko so stalno prisotne, a pogosto prekrite s plastmi vsakdanje naglice in hrupa. Potrebna je določena notranja disciplina, da jih prepoznamo: pripravljenost na postanek, na poslušanje, na srečanje z drugim človekom brez predsodkov in naglice. V tem srečanju, v preprostem dejanju pozornosti, lepe besede ali ponujene roke, se začenja obnova zaupanja – tako do drugih kot do življenja. Zato verjamem, da pot do miru ni v velikih, nedosegljivih spremembah, ampak v majhnih, a zavestnih korakih: v negovanju dobrote, v vrnitvi k bistvu, v pogumu, da živimo vrednote, ki jih že nosimo v sebi. Bajram je le opomnik na to možnost – a tudi poziv, da je ne pozabimo, ko praznični dnevi minejo.

Kaj vas v današnji družbi najbolj skrbi, kaj pa vam vendarle daje upanje?

Ob delu z mladimi ljudmi pogosto razmišljam o njihovem odnosu do znanja – do knjige, pisanja, raziskovanja. Skrbi me pomanjkanje potrpežljivosti in raziskovalne radovednosti, tega tihega užitka v procesu učenja. Kljub temu pa prav v mladih leži tudi upanje. Presenetijo nas, ko se ne nadejamo. Vsak iskren trud, vsaka želja po znanju, vsaka tešnja k odličnosti pričajo, da ta potencial ni izginil – le skrbno ga je treba negovati in spodbujati. Posebej me veselijo generacije mladih ljudi, rojenih izven Bosne in Hercegovine, ki so močno povezani z domovino in vsemi njenimi vrednotami.

Kateri bajramski prenos bi izpostavili in po subjektivnem občutku – je radost enaka za Ramazanski ali Kurban-bajram?

Vsak Bajram nosi svoje lastno čustvo in edinstveno vzdušje. Bajramske hutbe so vedno večplastne, napolnjene s sporočili, ki presegajo trenutek in nas usmerjajo k prihodnosti. Predavanja, ki predhodijo molitvi, so pogosto dragoceni opomniki na zgodovino, a tudi njen sodobni odmev. Poseben čar imajo spomladanski bajrami – tisti ob vonju lip v haremu Begove mošeje, ob cvetenju ali celo ob deževnih jutrih, ki prinašajo neko tiho, refleksivno lepoto. Po drugi strani pa bajrami, ki se ujemajo z bolečimi obletnicami iz naše novejše zgodovine, nosijo tudi razsežnost spomina, resnosti in kolektivne zavesti.

Če bi eno bajramsko sporočilo lahko namenili ljudem, ki so osamljeni, razočarani ali obremenjeni z vsakdanom, kaj bi jim rekli?

Bajram v sebi nosi upanje in obnavlja dve temeljni razsežnosti ljubezni – ljubezen do Vzvišenega in ljubezen med ljudmi. Zato je to čas, ko bi se morali obrniti drug k drugemu, se prepoznati, ponuditi roko in deliti radost. Naj v tem dnevu nihče ne ostane sam. Naj bo beseda blaga, prisotnost pa iskrena. Naj bo Bajram trenutek preobrata – tiha, a odločna potrditev, da je življenje lahko drugačno, bolj izpolnjeno in smiselno. Zato je Bajram poziv, da se približamo – ne le fizično, ampak s srcem in namenom. Da se ustavimo pred drugim človekom, da ga resnično vidimo in prepoznamo njegovo bolečino, njegovo tišino, njegovo neizrečeno potrebo po bližini. V času, ko je veliko ljudi obkroženih z ljudmi, a vendar osamljenih, nas Bajram uči, da prisotnost ni v številu srečanj, ampak v njihovi iskrenosti. Naj bo Bajram trenutek, ko bomo zavestno izbrali dobroto. Naj nas spomni, da vsaka deljena radost postane večja, vsaka deljena žalost pa lažja. Naj v teh blagoslovljenih dneh nobeno srce ne ostane popolnoma samo, in naj se v nas prebudi tisto tiho, a vztrajno upanje, da je življenje, kljub vsemu, lahko bolj toplo, plemenitejše in izpolnjeno. Naj nas Bajram vrne drug k drugemu.