Genocid v Srebrenici, drugi del

Ko najvišja sodna instanca izreče sodbo, da je bil zločin storjen, vi pa to sodbo zanikate in ustanovite lastno "komisijo" za ugotavljanje "resnice", ki vam ustreza (ker ne priznate že izrečene sodbe), kaj s tem sporočate?

1. Vlada Republike Srbske, ki je ustanovila dve takoimenovani Neodvisni mednarodni komisiji za raziskovanje vojnih dogodkov v Sarajevu in v "srebreniški regiji", s to potezo zanika sodbo najvišje sodne instance na svetu (tiste, ki jo je ustanovila Organizacija združenih narodov, Varnostni svet). To je dramatičen udarec mednarodnemu pravnemu redu, hkrati pa je to mednarodna diplomatska, politična diverzija najvišjega ranga. Bo takoimenovana mednarodna skupnost tudi o tem marljivo molčala?!

2. Iz te dejanske nepriznanosti sodbe najvišje sodne instance o genocidu v Srebrenici logično izhaja, da se tako strašen zločin, kot je genocid, amnestira, in ne le to – to je podpora zločinu in nedvoumno priznanje pripravljenosti, da se ponovi (mimogrede, institucije RS so odlikovale glavne akterje genocida v Srebrenici, kar je zelo indikativno glede njihovega odnosa do tega zločina).

3. Takšne komisije se ne ustanavljajo zato, da bi potrdile že izrečeno sodbo o Srebrenici '95, temveč zato, da bi sprejele nasprotne sklepe. Saj je to logično? To pomeni – in to je prav tako jasno – da gre za NAROČENE rezultate domnevnih raziskav obeh komisij. V kontekstu vsega je povsem jasno, kakšni bodo njihovi "izvidi".

4. Glede na sodbo Meddržavnega sodišča so genocid v Srebrenici storile INSTITUCIJE REPUBLIKE SRPSKE – njena vojska in policija, iz česar jasno izhaja, da je ta Republika Srbska zgrajena, institucionalno, na genocidu, zdaj pa teži – prav tako institucionalno – k temu, da ta genocid zanika, vsako zanikanje zločina pa je izraz pripravljenosti na njegovo ponovitev.

5. Poseben problem je, da vlada napada mednarodni PRAVNI SISTEM; to je nekakšno politično poganstvo, v katerem se po volji politike ne le ne priznavajo dokazani množični zločini genocida, ampak se hoče izvesti "politični eksekucija" najvišje mednarodne pravne instance, ki je ta genocid ugotovila.

6. Posebej zanimivo – pravzaprav šokantno – je to, da sta na čelu obeh komisij ljudje iz judovskega naroda (eden od njih je, kot je navedeno v uradni obrazložitvi vlade, "strokovnjak s področja zgodovine radikalnega islamizma). In to je ob vsem navedenem strašen paradoks: vodji obeh komisij s samim pristankom na to mesto ne priznavata sodbe mednarodnega sodišča o genocidu v Srebrenici, čeprav sta prav onadva ljudje iz naroda, nad katerim je bil izvršen holokavst. Ob izražanju spoštovanja do holokavsta moram reči, da je ta podatek o vodjih obeh komisij nedvomno moralna destrukcija, madež na holokavstu prav od tistih, nad katerimi je bil izvršen. 

To je izpopolnjevanje groze v našem resno motenem svetu. Vendar niso najbolj odgovorni tisti, ki so storili zločin, temveč tisti, ki so ga videli, ki so vedeli, da se pripravlja, in zdaj vedo, da je bil storjen, pa ga niso preprečili niti ne preprečujejo njegovega kasnejšega zanikanja. To je utiranje poti novim množičnim zločinom, genocidom, ne le na lokalni, ampak tudi na globalni ravni.