General Zorlak razkriva skrivnosti sarajevskega predora!

Tisto noč leta 1992. smo tekli čez vzletno stezo, ko je začelo streljati. Skrili smo se za neko hišo z majhnimi kletnimi okni. Nismo mogli v klet, zato smo skozi okna potisnili le glave, medtem ko je telo ostalo zunaj. Ležali smo tako negibni skoraj celo noč, okoli nas pa so padale granate in žvižgali naboji. Bilo je grozno – pravi Rašid Zorlak, upokojeni generalmajor, idejni oče sarajevskega Predora rešitve.

Tisto noč mu je, pravi, zasvetila ideja o predoru, ki je rešil Sarajevo in posredno Bosno in Hercegovino. V ekskluzivni izpovedi za bosansko-hercegovinsko tiskovno agencijo Patria (NAP) idejni oče sarajevskega Predora rešitve govori o nastanku predora, načinu njegove gradnje, pa tudi o podrobnostih iz obkoljenega Sarajeva, o katerih javnost ve malo ali nič.

General Zorlak je zdaj star 66 let. Čas najpogosteje preživlja na svojem čebelnjaku in sadovnjaku v Malešićih blizu Ilijaša.

Do konca meseca bo iz tiska izšla njegova knjiga „Predor – in še kaj“, v kateri razkriva doslej neznane podrobnosti v zvezi z gradnjo Predora – ki je bil med obleganjem Sarajeva žila kucavica za celo mesto.

Sarajevski predor, izkopan pod vzletno stezo državnega letališča med najhujšim obleganjem Sarajeva leta 1993, je eden največjih fenomenov med agresijo na BiH in najstrožje varovana skrivnost Sarajeva v tistem obdobju. Dolg 720 metrov in visok 1,5 metra je predstavljal edino pot, po kateri je v Sarajevo prihajala hrana, zdravila in orožje. Povezoval je dva dela svobodnega ozemlja pod nadzorom Armade RBiH, Dobrinjo in Butmir. Od tod je dobil ime „Predor D-B“.

– Medtem ko smo tisto noč leta 1992. ležali z glavami potisnjenimi v okna hiše in čakali priložnost, da se vrnemo na varno ozemlje, se nikoli nisem počutil bolj bedno. Preklinjal sem četnike, razmišljal o Bosni, narodu, o možnostih boja, o vztrajnosti in neuničljivosti našega naroda – pravi Zorlak. Takrat se je v njegovi glavi rodila ideja, ki naj bi mestu Sarajevo, ki je bilo že več dni pod obleganjem, vrnila življenje in upanje.

– Vedel sem, da mora pod vzletno stezo obstajati drenažni sistem, zato sem pomislil, da bi se to lahko uporabilo za prehod pod njo. Z drugimi besedami, tisto noč s 5. na 6. november '92. mi je zasvetila ideja o izkopavanju predora – pravi Zorlak.

Sarajevski predor je bil prebit 30. julija ob 20:50.

– Žal mi je, da nisem bil prisoten v tistem zgodovinskem trenutku. V tistem obdobju sem opravljal drugo, pomembnejšo nalogo – razkriva Zorlak.

V povojnem obdobju, pravi Zorlak, se veliko govori o tem, kdo je zaslužen za Predor. Toda ta knjiga, pravi njen avtor, bo pokazala resnično zgodbo o Predoru.

Poleg podrobnega opisa, kako je potekala gradnja Sarajevskega predora, general Zorlak v knjigi opisuje tudi nekatere zanimive podrobnosti iz obkoljenega Sarajeva, o katerih javnost do zdaj ni mogla vedeti.

– Pokliče me Rusmir (Mahmutćehajić op. a.), odidem k njemu, on pa mi reče, da več ni aluminija za ulivanje tulcev za vžigalnike granat, ki smo jih izdelovali v tovarni žice. Potem pokličem Izeta Jukića - Džina, pomočnika poveljnika za logistiko v 10. motorizirani brigadi. Ne vem, kaj je storil, toda zjutraj me je poklical in povedal, da je od občanov zbral pet ton aluminijaste posode, ki jo lahko pretopimo. Torej, naj občani vedo, da so njihovi aluminijasti lavorji bili vžigalniki na izstrelkih – pravi Zorlak.