KJE SO BAGRI Evropska pot ujeta v konsociacijo: Dodik in Čović narekujeta, Trojka čaka čudež

Napisal: A. Čorbo-Zećo

Ko je Bosna in Hercegovina marca 2024. dobila zeleno luč za začetek pogajanj z Evropsko unijo, je vzdušje spominjalo na državni praznik. Zastave EU so prekrile Sarajevo, oblast je slavila „zgodovinski preboj“, vsi, ki so opozarjali, da je bila ta zelena luč dobljena „na mišice“, pa so bili razglašeni za pesimiste, botove SDA ali nasprotnike evropske poti.

Danes, leto in pol kasneje, se kaže, kako je bil ta trenutek dvorezen meč. Svet ministrov BiH na današnji seji ni sprejel Načrta rasti, ključnega dokumenta za dostop do stotin milijonov evrov pomoči iz skladov EU.

Od takrat traja tudi izbira glavnega pogajalca! Bo ta, bo oni, pa ni nikogar.

Odločitev je danes padla zaradi nasprotovanja ministra Staše Košarca (SNSD), medtem ko ministra za finance Srđana Amidžića (SNSD) sploh ni bilo na seji.

Rezultat vsega je, da BiH tvega, da do konca meseca izgubi 108,5 milijona evrov, ni pa izključeno niti izključitev iz celotnega razvojnega programa Evropske komisije, ki ga uporabljajo vse države Zahodnega Balkana, razen BiH.

Medtem ko je Bruselj slavil politični konsenz, je bilo v Sarajevu jasno, da gre za dogovor, izsiljen za „evropsko fotografijo“. Brez bistvenega dogovora postaja evropska pot BiH talec dnevne politike in izsiljevanja. Vsako „da“, ki ga BiH dobi v Bruslju, hkrati postane tudi potencialno „ne“, takoj ko se vrnejo domači akterji.

Načrt rasti, vreden milijarde evrov v regionalnem paketu, je mesece predmet blokad Milorada Dodika in SNSD-ja. Dodik je odprto napovedoval, da bo rušil evropsko pot, in zdaj kaže, da njegove grožnje niso prazne.

V takšnem okolju je logično vprašanje, kaj čaka visokega predstavnika Christiana Schmidta? Če je bil pogajalski status BiH bolj politična nagrada kot rezultat reform, se Schmidt in mednarodna skupnost soočata z še močnejšimi izsiljevanji. Če pa Schmidt poseže po bonskih pooblastilih, tvega, da se krhek evropski konsenz razblini že na prvi oviri.

Na koncu ostaja širše vprašanje, ali celoten proces ni v resnici voden z logiko konsociacijske ureditve, v kateri etnični veto in trgovina nadomeščata reforme in napredek? Če je tako, potem niti pogajalski status ne pomeni bistvenega premika naprej, temveč le potrjuje, da BiH ostaja ujeta v matrice, ki proizvajajo stalne blokade.

Z drugimi besedami, zelena luč, ki smo jo slavili, je morda le reflektor, usmerjen na dejstvo, da se še vedno ne premikamo z mesta.

Zato je bilo slavje iz marca 2024. le predstava v slogu 'kruha in iger'.

Na silo smo dobili pogajalski status, ker je tudi mednarodna skupnost želela pokazati, da je prihod Trojke na oblast dober za državljane. A danes vidimo, da jim niti to ni pomagalo! Ker procese narekujeta Milorad Dodik in Dragan Čović, in to sinhronizirano, medtem ko Trojka, izgubljena v času in prostoru, pričakuje, da se bo zgodilo čudo.

No, ne vem, morda naj spet posežejo po obešanju zastavic EU po Sarajevu, da bi pomagalo, ali pa naj popravijo ugasle bagre!