Galopirajoča podpora: Kako je Dodik pridobil Zahod

Predsedniku SNSD Miloradu Dodiku se je pred kratkim izteklo polno dve leti, odkar je bil sredi januarja 2017. uvrščen na ameriški črni seznam. Pojasnjeno je bilo, da spodkopava Daytonski sporazum in predstavlja grožnjo suverenosti in ozemeljski celovitosti Bosne in Hercegovine. Kmalu zatem se je z mrakom soočil tudi njegov najbližji sodelavec Nikola Špirić. Pojasnjeno je bilo, da Špirić z zlorabo uradnega položaja in finančnimi malverzacijami spodkopava ekonomsko stabilnost Bosne in Hercegovine. 

Zahodni svet že dolgo opozarja na nevarno separatistično politiko Dodika in njegovih sodelavcev, čigar politični avanturizem bi lahko Bosno in Hercegovino ter regijo potisnil v nove krvave spopade. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je februarja na vrhu pobude v Bukarešti opozoril: „Perspektiva držav članic Zahodnega Balkana mora biti resnična, kajti če te države ne postanejo članice EU, tvegamo vrnitev v devetdeseta leta. Mislim, da je to vprašanje vojne ali miru.“ Po drugi strani pa Dodik ni prizanesel Zahodu. V intervjuju za ruski Sputnjik avgusta lani je izjavil: „Vmešavajte se v naše zadeve – imeli boste nas proti sebi.“

Nato so se stvari nenadoma spremenile. V trenutku, ko je dober del državljanov Bosne in Hercegovine po ameriških pričakoval tudi evropske sankcije za Dodika, je predsednik SNSD s svojim znanim političnim pragmatizmom od novega leta poleg ruskih začel pobirati tudi simpatije zahoda. Dogaja se nekakšen preobrat. Politično delovanje je Dodik razdelil na dva bloka – domačega, na katerem govori tisto, kar želijo slišati njegovi volivci in vzhodni sosedje, ter zahodni trg, kjer govori tisto, kar želijo slišati v Bruslju. Tako je Dodik med nedavnim obiskom Bruslja dejal, da je Republika Srbska entiteta v Bosni in Hercegovini in da v Republiki Srbski ni tistih, ki želijo odcepitev. To je povedal jasno, z vso resnostjo, pod polno zavestjo in materialno odgovornostjo, v prisotnosti evropskega komisarja za širitev Johannesa Hahna. To je bilo všeč voditeljem Evrope. Dva večera kasneje je v oddaji Telering na RTRS v Banja Luki Dodik izjavil: „Republika Srbska je država, ker ima narod, ima izvršno, zakonodajno in sodno oblast ...“ To je bilo všeč Beogradu in Moskvi. Je mogoče, da takšen prozoren diletantizem uspeva v času, ko je svet postal globalno zbirališče, na katerem informacije s enega konca sveta na drugega potujejo v samo nekaj sekundah. O, ja, zelo je mogoč in deluje.

V času, ko Bruselj od oblasti v Bosni in Hercegovini zahteva hitrejše reforme, je Dodik pred mediji izjavil, da ima Svet ministrov le sedem dni časa, da reši problem, ki državljanom Bosne in Hercegovine preprečuje cenejše telefonske klice v države regije, kar bo Zahod prav tako pozdravil z gromkim aplavzom. Zakaj cene rominga še niso nižje? Iz razloga, ker Dodik tega ni želel, tako kot še vedno ne želi, da bi se Bosna in Hercegovina pridružila enotni številki za nujne klice 112. Dodik ne želi, da bi državljani Republike Srbske imeli enako številko za nujne primere kot državljani Federacije. Hej, ta strašna številka. Kakšna? Mednarodna številka v primeru, da nekdo v stiski lahko pokliče na pomoč policijo ali zdravnika.

Takšno politično obnašanje bi Dodiku lahko omogočilo dve stvari; prva je, da z lokalnimi nacionalnimi temami ohrani svojo politično dominacijo v Republiki Srbski, kjer vlada suvereno že 15 let in izčrpava proračunska sredstva do onemoglosti, ter da hkrati dobi amin in prepriča zahodne partnerje, da njegova ideja o večji avtonomiji ali popolni odcepitvi Republike Srbske ima smisel. Z Bošnjaki se itak ni mogoče o ničemer dogovoriti, ker pogosto ne želijo niti tistega, kar sami hočejo. Zakaj bi bilo vse to Dodiku pomembno? V okoliščinah podpore zahoda ga nihče več ne bi spraševal za večmilijonsko kriminal, ki mu je trenutno očitan skozi privatizacijo in javna naročila v RS. Ali državljani sploh vedo, koliko stane lobiranje po svetu in kakšno ceno je moral Dodik plačati za naklonjenost zahoda? Če je samo predstavništvo RS v Izraelu pogoltnilo okoli 30 milijonov denarja davkoplačevalcev, koliko je bilo potem treba plačati državam Evropske unije in partnerjem na drugih straneh sveta. Torej, ni dvoma, da bi podpora Dodikovemu separatizmu prišla kot as na desetko, da bi legaliziral vse, kar je do zdaj počel. In že je napovedal približno deset držav, ki bi ga podprle. Poleg vsega se tudi mednarodne okoliščine hitro spreminjajo.

Kaj v tem času počnejo državljanske in leve stranke v Bosni in Hercegovini. Slikajo se po družbenih omrežjih z napihnjenimi ustnicami. Obnašajo se kot užaljene neveste. Nočejo v oblast z nacionalnimi strankami, ker varujejo kredibilnost, ki jo hitro izgubljajo. Gledajo, kako jim Dodik pred očmi prevzema sogovornike v Bruslju in išče pomoč za fašistično politiko. Da bomo še natančnejši, Dodik tudi v Evropi igra dve igri; eno s Hahnom in drugimi, drugo pa z madžarskim premierjem Orbanom in avstrijsko-italijanskimi desničarji, s katerimi se združuje v krog evropskih nacionalistov. Ena od teh dveh politik mora vsekakor biti na oblasti v Evropi. In Dodik je pokazal, da ima obleko za vsako priložnost. Poenostavljeno, levica v BiH se ne more dogovoriti znotraj sebe, medtem ko Dodik uspešno uravnotežuje med še vedno državljanskim Brusljem, evropskimi nacionalisti in domačimi halijaši.

Kaj še počnejo državljanske in leve stranke v Bosni in Hercegovini v tem času? Državo branijo s sporočili iz opozicije. Kmalu morda tega ne bo treba več početi, saj bi lahko ostali brez države.