FOTO Dr. Nihad Fejzić: Vsak novi povratek iz Afrike me opomni, da je BiH vendar razviti svet

Lepo se je vrniti v svojo domovino. Vsak novi povratek me opomni, da smo mi vendar razviti svet – pravi dekan Veterinarske fakultete v Sarajevu dr. Nihad Fejzić, ki se je pred nekaj dnevi v Bosno in Hercegovino vrnil iz Zambije.

Bosanskohercegovski strokovnjak veterinarske medicine že nekaj let odhaja na afriško celino, kjer tamkajšnjim državam pomaga pri dvigu veterinarske znanosti na višjo raven.

Novinski agenciji Patria profesor Fejzić je odstopil nekaj fotografij, ki jih je posnel med bivanjem v Zambiji, in ki bolj kot karkoli drugega kažejo na to, da je Bosna in Hercegovina dežela s tisoč možnostmi, a na žalost ne izkoriščamo priložnosti, ki nam je dana.

- V preteklih dneh sem srečal to enoletno in pol deklico. Ona je šesti otrok povprečne farmerske družine z juga Afrike, iz Zambije. Njen oče ima le 28 let in že šest hčera, od katerih je najstarejša stara 11 let. On je dnevni delavec na bližnji farmi krav, kakšnih dvajset kilometrov od znamenitih Viktorijinih slapov. Njihov dom je odprto nebo, le spalnica je v stenah. Velikosti je kot naše kopalnice in je brez elektrike in vode. Pred njo je zarjavela vedra, v katero shranjujejo vodo za uporabo.

Glede na to, da je bila do leta 1964 Zambija angleška kolonija, znanje angleščine pri starejših ni redkost. Vendar ga otroci še ne govorijo. Šola so njihove sanje in upam, da bodo imeli priložnost, da jo obiskujejo. Kljub temu so srečni, skromni in srčni. Tisti dan, ko smo jih obiskali, so kuhali koruzno kašo za kosilo. Našlo se je presežka tudi za popotnike. In bil mi je čudovit, topel in izpolnjen dan. Vrnil se jim bom spet naslednje leto.

Takšnih družin je nekaj manj kot dve tretjini Zambije, kolikor jih živi od kmetijstva. Zakladnica je bakra in kobalta, katerih izvoz je ekonomsko preporodil državo, zadnje desetletje, katerega BDP je ocenjen na 1.700 ameriških dolarjev. Kot sosednji Kongo, nimajo nafte, nimajo niti izhoda na morje, vendar so v južni Afriki med največjimi pridelovalci paradižnika in mesa. Kljub temu je njihova blagovna znamka turizem. Cela država živi od atraktivnih safarijev. Med potovanjem boste ob cesti opazili slone, leve, žirafe…

Lusaka je glavno mesto države in v njem živi več kot 70 etničnih skupin, ki najpogosteje govorijo bantu jezike.

Nimajo nacionalnih delitev, imajo pa velike težave z nerešeno infrastrukturo in elektriko, s tistim, kar življenje naredi lažje.

Dve tretjini prebivalcev so kristjani, večinoma katoliki, ostali pa so muslimani.

In medtem ko se vračam domov, na poti berem knjigo "Prvih 50 let neodvisnosti Zambije", ki mi je dragoceno darilo, in opazim kritični pogled na nekdanjo Jugoslavijo, ki je preko enega svojega podjetja poskušala uresničiti program TiKa (Tito – Kaunda ‘predsednik, ki je po neodvisnosti oblikoval enostrankarski sistem in izvedel nacionalizacijo in ki ni uspel’) - pravi profesor Fejzić.

Morda bi, dodaja, tiste deklice z začetka zgodbe bile v situaciji, da imajo sanje, pa tudi pod vedrim nebom. Njihovi starši jih morda imajo, upajo, niso depresivni in ozkogledni, verjamejo v boljše jutri. Veliko več kot mi v razvitem svetu.