Oblikovanje oblasti v Črni Gori: Namesto proevropske, proruska in svetosavska vlada!

Piše: Nevena Kovačević

Do izteka zakonskega roka 90 dni, v katerem naj bi mandatar Milojko Spajić predlagal sestavo 44. črnogorske vlade, je ostalo le še dvajset dni.

Po naglem preobratu ta teden in ponovnem odprtju pogajanj s predstavniki nekdanjega Demokratskega fronta, oziroma koalicije Za prihodnost Črne Gore, je vse bolj verjetno, da bo Črna Gora namesto napovedane proevropske in prozahodne vlade dobila prorusko in prosrbsko izvršno oblast.

Po več srečanjih je mandatar Spajić dejal, da imajo večino, ki je številčnejša od pričakovane, in da trenutno delajo na naslednjih korakih, torej na oblikovanju političnega sporazuma.

Po poročanju Pobjede naj bi v omenjenem sporazumu navedeno, da bi gibanju Evropa zdaj lahko pripadlo deset resorjev, Demokratom Alekse Bečića štiri, vključno z varnostnim sektorjem, medtem ko bi Socialistična narodna stranka obdržala resorja kmetijstva ter športa in mladine, ki ju trenutno vodita.

Čeprav sporazum določa, da naj bi Albanski forum in Albanska aliansa dobila resorja javne uprave ter človekovih in manjšinskih pravic, je sodelovanje predstavnikov manjšinskih strank v novi izvršni oblasti še vedno negotovo.

Iz Bošnjaške stranke so odločno sporočili, da ne bodo sodelovali v vladi, ki jo manjšinsko podpira ZBCG, in enako stališče je zavzel tudi vodja Hrvaške državljanske pobude Adrijan Vuksanović, ki se ni odzval Spajićevemu vabilu.

Vodja Albanskega foruma Nik Đeljošaj je dejal, da bo odločitev o sodelovanju v vladi sprejel do ponedeljka in da so lahko le del tiste izvršne oblasti, ki spoštuje sankcije EU proti Rusiji, podpira Ukrajino, ščiti pravice manjšin in spoštuje suverenost sosednjih držav.

Glede na to, da nič od navedenega ne velja za ZBCG, je povsem mogoče pričakovati, da v Spajićevi vladi ne bo predstavnikov manjšinskih narodov. Edini, ki je med osvoboditelji 30. avgusta ostal brez tako želenega dela kolača, je začasni premier Dritan Abazović, saj so bila pogajanja z Državljanskim gibanjem URA napovedana, nato pa odpovedana dan kasneje.

Milatovićev pritisk, Spajićeva kalkulacija in Bečićeva žrtev

Čeprav je Spajić še pred nekaj dnevi trdil, da ne bo ponovno pogajal s predstavniki koalicije Za prihodnost Črne Gore, je med več ne preprostimi možnostmi izbral najslabšo za Črno Goro – popuščanje nekdanjemu Demokratskemu frontu in sprejetje večine njihovih zahtev.

Potem ko so Bečićeve Demokrate, katerih vodja naj bi bil predlagan za predsednika parlamenta, izrazile stališče, da ne bodo podprli vlade, če bo odločilni glas prihajal od Mehmeta Zenke (DUA), ker je bila njegova stranka del koalicije, zbrane okoli Demokratske stranke socialistov, se je Spajić namesto manjšinske podpore Demokratske stranke socialistov odločil, da takšno podporo vendarle poišče pri ZBCG in z njimi poskusi obnoviti pogajanja, verjetno z mislijo, da bo s tem konceptom lahko računal na vsaj minimalno umirjanje napetosti znotraj gibanja Evropa zdaj, ki je pred razkolom.

Tako je mandatar zanikal svoje prejšnje trditve, da so pogajanja z nekdanjim frontom končana in da ta zavezništvo ne bo del vlade.

V zameno za manjšinsko podporo je Spajić konstituentom ZBCG ponudil mesto predsednika parlamenta, kar so ti z veseljem sprejeli.

Tako bo najverjetneje namesto Aleksi Bečiću, ki se je, rečeno s patetičnim žargonom tridesetoavgustovskih osvoboditeljev, žrtvoval za dosego dogovora, mesto predsednika črnogorskega parlamenta pripadlo četniškemu vojvodi Andriji Mandiću, vodji Nove srbske demokracije.

Vendar pa so, kot pišejo mediji, nekdanji DF postavili Spajiću vrsto ultimativnih zahtev, ki jih bo moral izpolniti, saj bi v nasprotnem primeru lahko oborili njegovo vlado, kot se je zgodilo z manjšinsko vlado Dritana Abazovića, ki je bila oblikovana z manjšinsko podporo Demokratske stranke socialistov.

Sodeč po zahtevah, ki so jih v preteklih dneh slišali, bi Spajićevo kalkuliranje lahko drago stalo, saj naj bi ZBCG zahtevala onemogočanje zvišanja plač in pokojnin, da končne zasluge za izboljšanje življenjskega standarda ne bi pripadle PES-u.

To bi pomenilo, da Spajić ne bi mogel v naslednjem letu izvesti kontroverznega programa Evropa zdaj dva, na katerem je temeljila celotna volilna kampanja gibanja. Poleg tega je eden ključnih zahtev tudi rekonstrukcija vlade leto dni po njeni ustanovitvi, s katero bi koalicija Za prihodnost Črne Gore formalno postala del izvršne oblasti in po najpomembnejši zakonodajni funkciji prevzela tudi nekatere pomembne vladne resorje, in sicer, kot piše v sporazumu, resorje prometa, šolstva, turizma, prostorskega načrtovanja in urbanizma.

Ta koncept je najbolj podoben tistemu, ki ga je mesece zagovarjal predsednik države Jakov Milatović, ki je od začetka pogajanj prek izjav v medijih, vpliva na del poslancev in poslank gibanja ter srečanj s Spajićem nanj izvajal stalen pritisk in zahteval, da koalicija Za prihodnost Črne Gore postane eden od konstituentov nove oblasti.

Prst v oko zahodu in Evropski uniji

Delegacija Evropske unije v Črni Gori se je sinoči oglasila in večkrat ponovila svoje stališče – da pričakujejo oblikovanje proevropske vlade, katere politika bo v celoti usklajena z zunanjo in varnostno politiko EU.

Ameriška veleposlanica Judy Rising Reinke je izrazila zaskrbljenost zaradi možnosti vstopa v vlado nekdanjega Demokratskega fronta, zavezništva, za katerega so ZDA trdile, da jim ni partner že od oblikovanja apostolske vlade pod vodstvom Zdravka Krivokapića.

Vendar pa vse kaže, da sporočila evropskih in zahodnih partnerjev ne zanimajo ne mandatar ne ostali črnogorski sredinski politiki. Vsa srečanja, sporočila, obljube so bili očitno le manever, zavajanje mednarodne skupnosti, da bi pridobili čas in dosegli končni cilj – oblikovanje večine, sestavljene iz subjektov z enako ideološko usmerjenostjo.

Spajićeva poteza je v bistvu razkrila pravo naravo gibanja in razkrinkala nezadostno jasno ideološko strukturo njihovih članov.

Od Evrope je torej ostala le prva beseda v imenu PES-a, medtem ko sodelovanje s tistimi, ki so kurili zastave Nata, predstavlja neposredno klofuto zavezništvu, v katerem je bila Črna Gora do leta 2020 prepoznana kot zanesljiva in kredibilna članica.

Četniki kot del oblasti in razgradnja Črne Gore

Z izvolitvijo Andrije Mandića za predsednika črnogorskega parlamenta bi bil ustvarjen nevaren precedens. V državi, ki je članica Nata in katere ogromen odstotek prebivalstva podpira članstvo v Evropski uniji, bi na čelu najvišjega zakonodajnega telesa stal oboževalec Vladimirja Putina, podpornik agresije na Ukrajino, antinato usmerjen služabnik politike radikalnega nacionalizma, ki jo izvaja Aleksandar Vučić, ter borec proti neodvisnosti Črne Gore.

Poleg vsega navedenega je bil Andrija Mandić pravnomočno obsojen zaradi poskusa terorizma na dan parlamentarnih volitev leta 2016, ponovni postopek v tej zadevi pa še poteka.

Morda najnevarnejše – predsednik skupščine je v skladu z ustavnimi pooblastili član Sveta za varnost in obrambo. Torej – poleg tega, da bi Mandićevo predsedovanje odprlo prostor novim neustavnim potezam akterjev na oblasti, igram brez smisla in meja, blokadi že zaustavljenih reformnih procesov, bi mu kot članu Sveta za varnost in obrambo omogočili dostop do tajnih podatkov, vključno s tistimi, ki prihajajo iz zveze NATO.

Prevedeno v prakso, ruski vohunski mreži bi bili predani občutljivi podatki, ki pripadajo varnostnemu sektorju. Posledice Mandićevega predsedovanja parlamentu so lahko katastrofalne. Spomnimo, to ni prvič, da funkcionar Demokratskega fronta predseduje skupščini.

Po odstavitvi Alekse Bečića z mesta vodje parlamenta, marca 2022, je to funkcijo kratko opravljal nekdanji funkcionar DF-a Strahinja Bulajić.

Njegovo kratko predsedovanje parlamentu je zaznamovalo številno kršenje poslovnika, blokiranje dela Sveta za varnost in obrambo, preprečevanje izglasovanja resolucije, ki obsoja agresijo na Ukrajino, sprejemanje zakonov ter oblikovanje manjšinske vlade.

Tudi brez Demokratskega fronta v prvi različici vlade je situacija jasna in mozaik se lahko enostavno sestavi – Črna Gora dobi prosrbsko, prorusko in antizahodno vlado.

Saj če bi imeli PES in Demokrati v sebi vsaj kanček evropskega in zahodnega, aranžmaji in popuščanja na račun rušiteljev države Črne Gore in sovražnikov vsega črnogorskega, ljubiteljev vojaških zločincev in negatorjev genocida, ne bi bili niti na konici jezika.

Toda, pogubni kompromisi so očitno pomembnejši od tolikokrat omenjene, a nikoli izražene principialnosti. Z vstopom ZBCG v rekonstruirano vlado bi bili ustvarjeni vsi pogoji, da se zaključi proces, ki ga je začel Abazović, nadaljujeta Milatović in Spajić, končni udarec pa bi bil v rokah Andrije Mandića, Milana Kneževića in ostale Putinovsko-Vučićevske ekipe.

Vse to vedo voditelji Evrope zdaj, ki nas po kdo ve kolikokrat poskušajo prepričati v spremembo nikoli skritih enonacionalnih pogledov in nenadno prebujene evropske usmerjenosti frontovcev, vendar njim, ki so prisegali na evropske in zahodne vrednote, ni mar za zemeljsko, temveč izključno za lastno prihodnost.

Manjka jim elokventnosti, znanja in izkušenj, a presežek neuresničenih ambicij in lakote po foteljih imajo več kot dovolj. Sredinski politiki pristajajo na zaključek procesa razgradnje črnogorske države in njenega državljanskega bistva, na rušenje multietnične harmonije, enoumje, nacionalno in versko enotnost.

Pristajajo na lokalni ravni, pa zakaj ne bi tudi na državni. Pristali bi tudi na končno razvrednotenje že tako razvrednotenih institucij in ne bi niti s prstom mignili, da to ustavijo.

Pristali bi tudi, da Črna Gora, tako nefunkcionalna, postane tretja srbska država na Balkanu, majhna kolonija pod upravo uradnega Beograda. Dali bi proste roke frontu, da ob podpori Vučića in Srbske pravoslavne cerkve z etničnim inženiringom ustvari državo narodov, na papirju suvereno, formalno pa porobljeno. A potem – od Črne Gore ne bi ostalo nič.

Brez moči, da se z državljansko zavestjo borimo proti agresivnemu nacionalizmu, brez močne opozicije, ki je resnično zavezana ohranjanju nacionalnega interesa, namesto lastne vrnitve na oblast, se scenarij identitetnega iztrebljenja črnogorskega bistva skorajda ne more izogniti.

Takrat, izgubljeni v labirintu popolne nesmiselnosti, bomo lahko rekli le eno – zbogom, Evropa.