Formiran 19. maja lani, a obtožnice ni: Kaj tožilka BiH še čaka za Kraljevićevo zanikanje genocida

Piše: A. Čorbo-Zećo

Čeprav je bil predmet zoper načelnika občine Vlasenica Miroslava Kraljevića zaradi suma kaznivega dejanja zanikanja genocida, vojnih zločinov in poveličevanja obsojenih vojnih zločincev formiran že 19. maja lani, do danes ni bila vložena obtožnica, niti javnosti ni ponujena kakršna koli vsebinska razlaga.

Kraljević ni padel v decembrsko „nabijanje tožilske norme“, namesto pravne reakcije pa tišina. Namesto jasnega sporočila, da zakon velja za vse, birokratsko zavlačevanje, ki postaja pravilo in ne izjema, vse bolj kaže, kakšni vetrovi piha v tožilstvu, ki mu predseduje Milanko Kajganić.

Iz tožilstva BiH so sicer navedli, da se „izvajajo aktivnosti za preučitev navedb“ in da bo javnost obveščena „ko bo sprejeta tožilska odločitev“. Vendar pa se v državi, kjer je poveličevanje Radovana Karadžića in Ratka Mladića kaznivo dejanje, njuna dosmrtna obsodba pa pravnomočna mednarodna dejstva, postavlja vprašanje, kaj se še preučuje?

Za opomin, Kraljević je na javnem shodu, posnetem in objavljenem na uradni Facebook strani Info portala občine Vlasenica, odprto izrazil „veliko spoštovanje“ Karadžiću in Mladiću, ju poimenoval „slavna imena“. Zraven je sporočil:

„Vsi smo mi Radovani. Enako kot smo danes vsi Mile Dodik…“

Takšna izjava ne pušča prostora za pravne dvome, predstavlja neposredno poveličevanje obsojenih vojnih zločincev in relativizacijo genocida.

Posebno težo temu primeru daje dejstvo, da se zoper samega Kraljevića že vodi sodni postopek za vojne zločine, storjene nad bošnjaškimi civilisti v Vlasenici, vključno z nezakonitimi zapori, umori, spolnimi zlorabami in mučenji.

Kljub vsemu je Kraljević politično nedotaknjen, celo tretjič je bil izvoljen na isto funkcijo.

Takšen odnos tožilstva BiH ni mogoče obravnavati izolirano. Vklaplja se v širši vzorec neukrepanja in selektivne pravice, ki se v javnosti vse pogosteje povezuje z mandatom glavnega tožilca Milanka Kajganića. V trenutku, ko se tožilstvo BiH sooča z resnimi kritikami zaradi počasnosti, pomanjkanja obtožnic v politično občutljivih primerih in izostanka odgovorov na odprto zanikanje genocida, primer Kraljević postaja simbol te težave.

Če tožilstvo BiH ni zmožno ali nima volje procesuirati javno, dokumentirano in nesporno poveličevanje vojnih zločincev, kakšno sporočilo pošilja žrtvam, pa tudi družbi kot celoti? Da so sodbe haaškega sodišča mrtva črka na papirju? Da zakon velja samo, ko političnim ni neprijetno?

Medtem ko tožilstvo „izvaja aktivnosti“, čas dela proti resnici, proti pravici in proti elementarnemu dostojanstvu žrtev. Tišina institucij v tem primeru pa ni več nevtralna, postaja sostorilstvo.