Za mir potrebujemo inteligenco, ne moči

Ernad Metaj

Rdeči baretki v Banja Luki, zelene baretke v Sarajevu in Bužimu ter ustaške simbole na partizanskem pokopališču v Mostarju nas vračajo v devetdeseta leta. Njihove pesmi in vzkliki nas ponovno zreducirajo zgolj na verske skupine, ki nikakor ne morejo iziti iz srednjeveške naracije, v kateri je bil priznan le argument sile. Nič ni naključno, niti orgija četnikov, ki so ustrahovali povratnike v RS, niti sporočilo »starih bošnjaških borcev«, da bo tokrat vse drugače, ker menijo, da se je v primerjavi z devetdesetimi leti spremenilo razmerje moči. Vse to je orkestrirano in vse je v rokah sedanjih oblasti v obeh entitetah.

Vsakomur v BiH, ki si želi vojne, je jasno; vprašanje je, kdo si želi miru in kaj je pripravljen storiti, da ga končno doseže!? Napačno je govoriti o novi vojni v BiH, ker so oblasti storile vse, da se tista iz devetdesetih let nikoli ne konča. Nadaljevala se je, le orožje je bilo začasno pospravljeno. Balkanska regija je bila vedno sod smodnika, ki ga lahko zaneti iskrica, in neprestano je pošiljala iskrice naokoli. Če se bo ponovno vnela, nič ne bo drugače – tisti, ki pozivajo k vojni, bi od nje še naprej služili, solze in kri pa bi ostali za naivne reveže, ki so se pustili hraniti z nacionalizmom.

Opozicija, ki noče sprejeti miru kot edine alternative norosti vladajočih struktur, je (spet) obsojena na poraz. Namesto da bi dvignila glas in delala na združevanju vseh ljudi, ki si ne želijo vojne, in teh je veliko v vseh treh narodih in med Ostalimi, opozicija nespametno še naprej vztraja izključno v nacionalnih središčih. Tako se prilega naraciji, ki jo je moj prijatelj briljantno opisal, ko je sedanje stanje primerjal s prizorom iz filma »Pri stricu Idrizu«. Mati sina, ki sredi poletja seka drva, vpraša: »Zakaj to počnemo, ko pa ne potrebujemo drv?« Sin odgovori: »Moč, mama, potrebujemo moč.« Če si opozicijske stranke želijo zase najboljšega, če si želijo miru in blaginje v državi, morajo končno razumeti, da v sedanjem stanju potrebujemo inteligenco, veliko inteligence.

Potrebna je tudi drznost, da opozicijo izženeš iz goste sence, v kateri samo posamezniki iz njenih vrst dobro jedo kosti in drobtine, ki ostanejo za pohlepno oblastjo. Potrebna je bila drznost opozicije v FBiH, da je rekla, da ji ni mar za obeleževanje vojaških bitk in zmag na Hrvaškem, vendar ne podpira folklora, ki spet daje kamen v roke tistim, ki Evropo strašijo z islamskim ekstremizmom. Opoziciji v RS je zmanjkalo moči, da bi se distancirala od neustavne parade 9. januarja; vsaj obsodila bi lahko četniško orgijo in s tem Evropi poslala sporočilo, da fašizem še vedno ima alternativo. Radikalne skupine so instrumenti oblasti in obe imata strast do dobička. Ena se mora naučiti, da niti najgloblja bolečina nad ustaškimi in fašističnimi simboli v Mostarju ne more prikriti ideologij, na katerih uspevajo vlade.

Z distanciranjem od tega opozicija zamuja priložnost, da se končno ponudi EU kot verodostojen partner, ki bo gradil mir na Balkanu, za katerega si Evropa tako prizadeva. Čas za to nikoli ni bil boljši, saj je EU končno našla moč, da jasno identificira krivca za stanje v BiH in sproži pogajanja o sankcijah. Opozicija in državljani nikakor ne morejo razumeti, da lekcija iz obdobja 1992–1995 ni v tem, da bomo pripravljeni na nov konflikt. Nasprotno, Dayton je pokazal, da se bitke dobivajo z diplomacijo, pogajanji in podpisi za mizo. Modrost in drznost, da sprejmemo nekaj, kar nam ni všeč, je takrat rešila BiH in ohranila njeno suverenost in celovitost.

Le naivni verjamejo, da v mednarodni skupnosti takrat (in celo zdaj) ni bilo/ni pripravljenosti na druge rešitve. Strinjanje, da ponovno »plešemo« na vojne bobne, bi lahko bil signal EU, da so vsi v BiH enaki, kar daje alibi za ponovno zmanjšanje dogovora o prihodnosti BiH na voditelje treh vladajočih strank in obid državnih institucij. Čas je, da se opozicija prebudi in postavi mir za svojo platformo v pogajanjih. Za to potrebuje podporo ljudi iz vse BiH. Bitka za državo je veliko resnejša kot vojna med pop rockom in turbo folkom.