Ferguson z družino odkriva lepote BiH

Napisal: Edward Ferguson, veleposlanik Velike Britanije v BiH

Običajno poleti obiščemo Združeno kraljestvo, da se srečamo z družino in prijatelji. Toda to bo naše zadnje celo poletje v Bosni in Hercegovini, saj se moj mandat izteče avgusta prihodnje leto. Zato smo se letos odločili, da si vzamemo čas za odkrivanje novih delov te čudovite države in obisk nekaterih starih favoritov.

Junija smo nekaj dni preživeli v Unsko-sanskem kantonu. Na poti tja smo se ustavili v zgodovinskem mestu Jajce. To mesto je eno mojih najljubših krajev v BiH. Nekdanja prestolnica Kraljevine Bosne, s svojim čudovitim srednjeveškim gradom, ki je bil dom zadnjega bosanskega kralja, Stjepana Tomaševića. Danes je Jajce enako znano po svojem slapu, na mestu, kjer se Pliva sreča z Vrbasa, in kot mesto gostitelj druge seje AVNOJ-a, 29.11.1943, ko je bil sprejet sklep o vzpostavitvi Jugoslavije na federativnih načelih. Noč smo preživeli v vikendici in opazovali, kako so kresnice plesale ob bregovih Plivskega jezera.

Nato smo se odpravili na sever, da bi odkrili dragulj, imenovan Narodni park Una. Zahvaljujoč odlični ekipi Kiro Rafting, smo se vsi pet, vključno z mojo enoletno hčerko, podali na rafting in plavali v slikovito zeleni Uni, morda najlepši reki, kar sem jih kdaj videl. Rimljani so imeli prav, ko so jo poimenovali »edina«. Odlično smo se imeli, kot družina – taborili smo ob bregovih potoka in raziskovali okolico, vključno z mogočnim slapom Štrbački buk.

Prejšnji teden sem si vzel še nekaj prostih dni. Sestavili smo seznam krajev, ki jih želimo videti in obiskati. Predvsem smo se ponovno povzpeli na Treskavico. Vzpenjali smo se že prej, a tokrat smo polovico poti prevozili z Lado s pogonom 4x4, kar je samo po sebi doživetje. Zato smo imeli več časa za raziskovanje vrha gore. Pohodili smo okoli štirih jezer na Treskavici in v enem celo plavali.

Naslednji dan so nas naši prijatelji Amel in Arijana Mekić ter njuna hčerka Tajra povabili na Jablaniško jezero. Odlično smo se imeli, lovili smo žabe in plavali v jezeru, skakali s čolna. Ni nas odvrnilo niti to, da smo jezero delili s precej impresivnimi vodnimi kačami (prepričali so me, da niso strupene!). Kot smo pogosto ugotovili v BiH, gostoljubje naših gostiteljev ni poznalo meja. Dan se je zaključil s peko celega janjeta. Balkanski raj!

Večji del tega tedna smo preživeli v Sarajevu in okolici. To je vključevalo velike količine sladoleda na Baščaršiji, jaz pa sem izpolnil najpomembnejši cilj tega tedna, in sicer, da sem odstranil pomožna kolesa z biciklov mojih dveh starejših otrok. Uspelo nam je tudi, da smo se s našim tri-nogim jorkširskim terierjem povzpeli na vrh Trebevića, in cela družina je šla na piknik na vrh Čavljaka.

Zadnji izlet je bil v Višegrad, da si ogledamo znameniti most Ive Andrića, most na Drini. Vožnja je bila čudovita, najprej čez planoto Romanije, nato pa proti jugu skozi prelepe rečne klance. Nismo se pokesali, lepota mostu je opomin na bogato in včasih tragično zgodovino te države.

Na žalost, BiH ne izkorišča vedno tistega, kar ima, na najboljši način. Ceste so očitna težava. V začetku leta smo se iz BiH peljali do Grčije, čez Črno goro in Albanijo, vrnili pa smo se čez Makedonijo in Srbijo. Na podlagi te »nenaučne« študije dolge 2500 km, lahko izjavim, da ima BiH najlepše pokrajine, a tudi daleč najslabše ceste v regiji. V vsaki državi, ki smo jo obiskali, razen v BiH, smo videli, da potekajo veliki gradbeni projekti. Nesprejemljivo se mi zdi, da se politiki v tej državi ne morejo dogovoriti niti za popravilo cest.

Kar sem opazil, je, da so ljudje tukaj presenečeni, ko jim rečemo, da smo ostali tukaj na dopustu. In ne razumem, zakaj. Resnično smo uživali v odkrivanju Bosne in Hercegovine. Vedno me znova preseneti dejstvo, da skoraj za vsakim vogalom odkrijemo grad, samostan, mošejo, ki si jo je treba ogledati, ali spektakularno goro, jezero ali reko, v kateri je treba uživati. Potovanje skozi to državo je bil le opomin na njen ogromen potencial, pa tudi na velikodušnost njenih ljudi. Po nekaj mesecih, polnih frustracij, je dobrodošel opomin, zakaj in za kaj delamo.