Evropa, zbudi se: Munira Subašić in klofuta svetemu hinavščini, govor, ki je premagal tišino Potočarija!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Ob 30. obletnici obeleževanja genocida v Srebrenici se je oglasilo veliko ljudi – od svetovnih voditeljev in predstavnikov ZN, Evropske unije, do domačih in regionalnih politikov. Čeprav so besede bile polne splošnih fraz in diplomatskih floskul, je ostalo jasno, da ideologija in politika, ki sta privedli do genocida, še danes grozita. Kljub temu je redkokdo odprto imenoval odgovorne.

Denis Bećirović je bil eden redkih, ki je neposredno pozval Srbijo in njene voditelje k vlogi v tem strašnem in pravno dokazanem zločinu – genocidu. Toda pravi klofuta mednarodni skupnosti in glas, ki je pokazal, kaj pomeni nepopustljiv boj za pravico, je prišel od Munire Subašić.

Munira Subašić, preživela žrtev in predsednica združenja Matere enklav Srebrenica in Žepa, je še enkrat dokazala, zakaj so prav matere Srebrenice simbol vztrajnosti, resnice in boja za pravico, celo takrat, ko je država popustila.

Njen govor je bil napolnjen z bolečino, močjo in neomajno vero v pravico. Ni se libila, da bi očitala lekcijo Evropski uniji in zvezi NATO, jih spomnila na hinavščino, ki traja desetletja, na molk in neukrepanje v trenutkih, ko je bil genocid storjen, pa tudi danes, ko se podobni zločini odvijajo pred njihovimi očmi, kot so tisti v Gazi. Poleg Munire sta Gazo tisti dan omenila le turški predsednik Erdogan in turški predsednik parlamenta.

„Če nas imate radi, če ste se pokesali, zakaj nas ne sprejmete v EU, zakaj nas ne sprejmete v NATO? Tja pripadamo, ne v to temo,“ je jasno in glasno sporočila Subašićeva.

Močno sporočilo in težko vprašanje, odgovor pa je jasen, hinavščina mednarodne skupnosti še danes traja, in tega smo bili priča tudi 30 let po genocidu.

Munira je govorila o tisočih otrocih, ubitih samo zato, ker so bili Bošnjaki, med njimi tudi njen najmlajši sin Nermin, o 5.500 sirotah, o bolečini, ki je ni mogoče izbrisati. Poudarila je dejstvo, da sta svet in Evropa takrat namesto obsodbe ploskala in pomagala pri teh zločinih.

Matere Srebrenice niso obupale. One so glas pravice in resnice, opozarjajo na zločin in zahtevajo kazen, celo takrat, ko je mednarodna skupnost zanemarjala svojo moralno in pravno dolžnost.

Munira je spomnila, da ta boj ni samo za preteklost, ampak za prihodnost vseh nas, za svet brez sovraštva, brez zanikanja genocida in brez ponavljanja tragedij.

Ta govor ni bil le sporočilo prisotnim v Potočariju, ampak poziv celemu svetu, pravico je mogoče izpodbijati, vendar nikoli ne bo ugasnjena, dokler obstaja moč in volja ljudi, kot je Munira Subašić, mater, ki ne bodo prenehale iskati resnice in pravice za svoje najdražje.

Zato naj njene zaključne besede odzvanjajo na polju smrti, pa tudi po celem svetu:

'Evropa, zbudi se, 21. stoletje je in namesto da bi bila pravica, se je začel prebujati fašizem. Kam bomo prišli, ne vem'.