Etnična ekskluzivnost kot dovoljenje za korupcijo je ovira demokraciji v BiH: Konsociacija v tem blatu išče svojo pot!

Napisal: Rasim Belko

V politični kuhinji Bosne in Hercegovine se konsociacija vse pogosteje postreže kot specialiteta dneva. Na jedilniku zveni prijazno, model upravljanja, ki zagotavlja zastopanost “vseh” in ohranja mir. Če pa pokukate za kulise, boste videli, da se ne kuha sobivanje, ampak počasi, a zagotovo – politično ločevanje.

Zagovorniki konsociacije radi poudarjajo, da je to rešitev, prilagojena “realnostim na terenu”. Pod temi “realnostmi” mislijo na dejstvo, da si politični voditelji treh narodov ne morejo – in nočejo – zamisliti države, ki deluje izven etničnih delitev. Konsociacija v tej interpretaciji ni prehodna rešitev, ampak ustavni cement, s katerim se utrjujejo ločitvene črte, nastale med vojno.

Politična teorija konsociacije, razvita v niansirani obliki za nekatere evropske države, temelji na dogovoru elit, ki si delijo oblast, medtem ko se civilna družba razvija. V Bosni in Hercegovini se elita ne dogovarja, da bi si delila oblast – ampak da bi si delila ozemlje, vire in nadzor. To ni most k pravni in urejeni državi, ampak pontonski prehod k njeni končni dezintegraciji.

Sprejeti takšen model pomeni opustiti idejo enotnega prostora suverene države. V njem vsaka reforma postane talec etničnega veta, vsak zakon predmet neskončne trgovine, vsaka sprememba – grožnja “narodnemu interesu”, ki ga razlaga izključno etnična politična kasta. Država se skrči na skupino kantonov, entitet in okrožij, ki živijo vzporedna politična življenja in se srečujejo le v skupni blokadi.

Medtem ko mednarodni diplomati z nasmehom izgovarjajo besede, kot sta “kompromis” in “dialog”, jih domači politiki prevajajo v svoj jezik: “status quo” in “nadzor”.

Današnja ureditev Bosne in Hercegovine, utemeljena na etnični ekskluzivnosti, ne more in ne bo vodila države k evroatlantskim integracijam. Ne zato, ker državljani tega ne želijo – nasprotno, večina jih to podpira – ampak zato, ker vladajoče elite tega ne smejo dovoliti.

Etnična ekskluzivnost je omogočila razvoj in globoko ukoreninjenje korupcijskih hobotnic, vsaka skrbno nameščena v svoje etnično dvorišče. Trije politični centri – bošnjaški, hrvaški in srbski – so svoje “narodne interese” spremenili v krinko za mreže patronaže, klientelizma in kriminala.

Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (Sejdić-Finci 2009, Zornić 2014, Pilav 2016, Šlaku 2016) že leta jasno govorijo, da sedanji sistem diskriminira državljane, ki ne pripadajo “konstitutivnim narodom” ali se ne želijo etnično izraziti. Toda namesto da bi bile te sodbe povod za spremembe, jih domači politični voditelji uporabljajo kot dokaz, da so “tujci nerealni”, medtem ko oni “branijo Ustavo”. Tako etnična ekskluzivnost postane institucionalna garancija za ohranjanje moči – in korupcije.

O tem dovolj govorijo podatki Parlamentarne skupščine BiH, ki kažejo, da je bilo v obdobju 2010–2020 mehanizem “zaščite vitalnega nacionalnega interesa” uporabljen ali je bilo groženo z njegovo uporabo v več kot 200 primerih, pogosto za blokiranje zakonov in odločitev, ki so bile ključne za reforme, potrebne za integracijo v EU. Primeri vključujejo blokado:

• Zakona o nasprotju interesov (večkrat od 2013. do 2021.);

• Zakona o javnih naročilih v skladu z direktivami EU (blokiran 2018.);

• Zakona o državni lastnini (kontinuirana blokada od 2010. do danes);

• Spremembe volilnega zakona v skladu s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice (blokada pri vseh poskusih od leta 2010).

Resnična demokracija, neodvisno pravosodje in transparentna administracija bi pomenili konec tega idiličnega aranžmaja. Vladavina prava ne priznava etničnih “zaščitenih con”, niti ne dela razlike med “našo” in “njihovo” korupcijo. Če bi zakoni res veljali enako za vse, bi se lovke hobotnic začele lomiti ena za drugo – in to je nočna mora za vsako od etničnih političnih elit.

Sistem je tako spretno nastavljen, da se vsaka nova stranka, ki pride na oblast, ne glede na barvo in ideologijo, hitro nauči pravil: ne dotikaj se temeljev etnične ekskluzivnosti in sistem ti bo bogato povrnil – s funkcijami, viri, imuniteto pred zakonom. Ideologija je prožna, privilegiji so trajni.

Zato evroatlantske integracije v takšnem okviru služijo le kot politični rekvizit. V kampanjah so obljuba, v pogajanjih sredstvo za potegavščino, v praksi – mrtvo črka na papirju. Evropska unija in NATO nista le geopolitični cilj, pomenita popolnoma drugačen politični ekosistem – tistega, v katerem korupcija, diskriminacija in etnična ekskluzivnost nimata mesta.

In prav tu leži razlog, zakaj sta bili srbska in hrvaška politika tako žolčno in brez zadržkov proti pozitivni odločitvi v primeru Kovačević proti BiH. Takšna sodba udari naravnost v srčiko etnične ekskluzivnosti – podre konstrukcijo, po kateri imajo le “konstitutivni” polno politično zmogljivost, vsi drugi pa so državljani drugega reda.

Toda skoraj enako indikativna je bila tudi reakcija sarajevske oziroma bošnjaške politike. Bila je tiha, prikrita, zadržana – kot da bi gledala s strani, ne da bi želela pokvariti skrbno vzdrževano podobo lastne “multietničnosti”. Hkrati pa ta tišina ni bila naključna; za njo se je skrivala enaka nelagodnost pred možnostjo, da BiH nekoč postane resnično demokratična družba, v kateri bo vsak državljan imel poln obseg zagotovljenih pravic, ne glede na etnično pripadnost ali nepripadnost.

Kajti resnična enakost pomeni konec politične trgovine z etničnimi identitetami – in to je valuta, s katero vse tri nacionalne politike plačujejo svoj obstoj.

Kajti konsociacija in etnična ekskluzivnost v BiH ne pomenita stabilnosti, ampak institucionalizirano stagnacijo. Sta politični vrtiljak, na katerem se vrtijo vedno iste figure, medtem ko narod plačuje vstopnice in gleda iste predstave. Le da se pri nas, za razliko od zabaviščnega parka, vrtiljak nikoli ne ustavi.

Dokler se nekega dne ne podre pod pritiskom delitve plena na geopolitičnem zemljevidu svetovne moči. In to je tisto, kar Bosni in Hercegovini prav zdaj grozi. Kiprski scenarij je na tem zemljevidu, tako kot je bil pred tremi desetletji na nekaterih prtičkih zemljevidov.