Etnopolitika proti bosanski identiteti – ni konflikta med Hrvati in Bošnjaki

Avtor: Prof. dr. Senadin Lavić

---

Nevednost in nemoralnost sta glavni značilnosti politike, ki trenutno prevladuje v javnem življenju v Bosni. Gre za politiko etno-verske opredelitve družbene stvarnosti, kot osnovo velikodržavnega hegemonizma sosednjih držav, bistveno pa jo kriminalizira notranje nespoštovanje pravne države, človekovih svoboščin in samovoljna avtokracija posameznikov.

Tisti, ki se že leta trudijo opozarjati javnost na škodljivost etnopolitike, so lahko zadovoljni, saj so se vsi začeli javno kritizirati etnopolitiko in vse možne modele, ki iz nje izhajajo. Vendar je na prizorišču ostal en problem, skoraj kot nekaj normalnega.

Kritika etnopolitike žal ne postavlja pod vprašaj zmanjševanja Bosne na „skupnost treh narodov“! Ostaja skoraj nesporno, da se lahko v Bosni varujejo nacionalni interesi Srbije in Hrvaške, medtem ko nacionalni interes Bosne ne more. Kako je mogoče, da imata Srbija in Hrvaška v Bosni svoje podružnice, ki jima slepo služijo? Od kod prihaja narativ o „treh narodih“ v Bosni, če obstaja samo ena mednarodno priznana država-narod Bosna in Hercegovina? Nekateri evropski uradniki in predstavniki institucij EU se pri srečanjih s politiki v Bosni raje odločajo za „plemenski model“.

Na srečanja vabijo „predstavnike“ etničnih skupin, tako da se zdi, da želijo govoriti le z „voditelji“ Bošnjakov, Srbov in Hrvatov.

Tako, namerno ali po nesreči, vsiljujejo etno-politični model, ki BiH pušča v zaostanku za Evropo. Pri poudarjanju modela „etničnih“ pogajanj in dogovarjanj je najbolj izrazit srbski predsednik Vučić, ki že leta „vzpostavlja“ dialog med Bošnjaki in Srbi. Vendar bi moral govoriti le s predstavniki državnih institucij BiH.

In jih priznati! Če ignorira državne institucije, potem gre za nevarno perverzijo v političnem delovanju – torej je jasno, da ne spoštuje institucij države Bosna in Hercegovina.

Nevarna perverzija se pojavlja tudi pri tistih, ki jih imenujemo intelektualci in akademska skupnost, saj tudi oni ustvarjajo ponersko-patološke narative o Bosni.

Navsezadnje je ta zgodovinska in politična deviacija izkrivljenega uma tesno povezana s političnimi, verskimi in intelektualnimi psevdonaučnimi interpretacijami in krogi, ki jih širijo.

Veliko tistih, ki pridejo v Bosno in vztrajajo pri dogovoru med „etničnimi skupinami“ kot enoto političnega delovanja, vsiljuje „plemenski model“ protibosanske politike. Vsiljevanje narativa o Bosni kot državi treh narodov ni dobrohotno za celotno bosansko državo. Vsi, ki danes vztrajajo pri Bosni predvsem kot „državi treh narodov“, ne vidijo perspektive civilne družbe.

Cementirajo etno trojico, tro-narodno tekmovanje, etnično trojico, etno-versko-duhovniško zamegljevanje življenja, zmanjševanje pomena obstoja na getoizirane pokrajine nesmisla. Destruktivni SH-pakt se poskuša spustiti pod določbe Daytonskega sporazuma in še naprej razvlaščevati državo Bosno ter jo privesti do absurda. V kontekstu podrejanja družbe mehanizmom etnopolitike je univerzitetna „produkcija“ znanja, ki bi obogatilo družbeno strukturo in jo povzdignilo na višjo raven obstoja – izginila pred našimi očmi.

Znanstveni in raziskovalni potenciali so se zmanjšali in skorajda ni resnega dela, raziskave ali znanstvenega srečanja zunaj danega okvira etnopolitike in etno-kulturnih meril, ki jih nadzorujejo posebni posredniki znanstvenega simulakruma. Kritično intelektualno zavedanje se je zmanjšalo na glasove nekaterih profesorjev in akademikov, ki pozivajo k rešitvi časti in dostojanstva intelektualcev in kritičnega uma.

Zahteven proces prenosa znanja na ljudi – temu ne pomaga „pedagogizacija“ izobraževanja, ki je popolnoma marginalizirala koncept znanja – se je uveljavil do popolne nesmiselnosti izobraževanja ljudi.

Znanje se predstavlja skozi število izdanih diplom na različnih stopnjah izobrazbe. Statistika zveni dobro, vendar skriva bistvo! Znanje je bilo potisnjeno v ozadje in sledila je splošna primitivizacija družbene stvarnosti, v kateri je bila pol-izobrazba vsiljena kot moč in posebna družbena oblika.

Na desetine „praznih“ diplom, ki prihajajo iz vprašljivih izobraževalnih ustanov in javno inaugurirajo podcenjevanje znanja in meril, šele naknadno vzpostavijo zgodovinski obračun za družbo. To se natančno dogaja na Balkanu! Zaostajanje za znanjem razvitega sveta je pot v suženjstvo in odvisnost od razvitih držav in njihovih izdelkov. To je novonastali „balkanski svet“, v katerega nas vztrajno potiskajo pošasti velikodržavnih projektov in avtokratov!

Merilo bosanske politike je sistem humanističnih vrednot, torej: svoboda kot neločljiva lastnina človeka, individualne človekove pravice in civilna družba, pravna država v medčloveških in meddržavnih odnosih ter razvoj formalne racionalnosti in znanstvenega pogleda, ki razkrinkava mite, dogme in predsodke.

Plemske in iracionalne politike oligarhičnih skupin vsiljujejo deviantne in perverzne oblike organizacije, ki jim zagotavljajo hegemonijo, manipulacijo in nedotakljivost v negotovem obstoju za milijone ljudi. V svojem sramotnem „pogajanju“ v imenu celotnih narodov, ki jih niso izvolili, se najbolj uničujoča ponerska katastrofa naseli za človeške skupnosti, ki so postale predmet „humanitarnih preselitev“, demografskega inženiringa in genocida.

Neobčutljivost za človeško trpljenje in bolečino izvira iz odpadniške ali „razbojniške“ mentalitete, ki ropanje javnega dobrega in državnih sredstev obravnava kot velik posel. Škofovska mentaliteta uporniškega „herojstva“, opevana v epskem naboru populističnega patosa, se ne prilega niti v plitvine dominantne ljudske kulture, njene slavne like in kultna mesta, skozi katera se potrjuje in ohranja avtokratska in totalitarna vladavina nad množicami neosebnih človeških eksistenc. Kriminalna prizadevanja, pri katerih se celotni narodi poskušajo instrumentalizirati za kriminalne namene tajkunskih skupin, se izvajajo z modeliranjem množične psihoze in ustvarjanjem predstave, da lahko „celotni narodi“ dejansko vstopijo v odnose.

Ta vrsta prevare omogoča kriminalnim skupinam nacionalistov in njihovim klientom, da v sistemu korupcije oropajo „cele narode“ in države, ki jih obravnavajo kot svojo zasebno lastnino.

Morbidna zgodba, po kateri naj bi politik zastopal „celoten narod“, je lahko le politični program v zaostalih delih balkanskega sveta. No, včasih posameznik, posameznik, državljan ne more zastopati sebe in ne neke večje luknje. Jasno je, da niti politična stranka ne more zastopati interesov vseh svojih članov ali državljanov, ki so glasovali za določen politični program. Zgodba o „legitimnem zastopanju“ pogosto služi kot dimna zavesa za prikrivanje nespoštovanja pravne države, obhajanja zakona in primitivne samovolje politične oligarhije. Dragan Čović navaja, da je ključna naloga HDZ-ja ponovno vzpostaviti zaupanje med bošnjaškim in hrvaškim narodom. No, to je prevara!!!

Bošnjaki in Hrvati, kot narodi in družbeno-zgodovinske skupine, niso v nobenem konfliktu! Za konstrukcijami o konfliktu se skriva nizkotnost etnopolitike, ki ljudi obravnava kot zelenjavo na tržnici političnih laži. Haški tribunal je zato uvedel oznako „združeno kriminalno podjetje“, ki cele narode razbremeni odgovornosti za zločine, ki so jih posamezniki in organizirane skupine kriminalcev storili v njihovem imenu.

Bošnjaki in Hrvati, kot celotne kulturne in etnične skupine, ali njihovi verski deli, muslimani in katoliki, ne morejo biti v slabem ali dobrem odnosu, lahko pa politike, ki manipulirajo z „legitimnim zastopanjem“, ustvarijo vtis slabih odnosov. Etnopolitika igra umazano igro proti bosanski identiteti, ki jo razkriva kot izključno nacionalistično totalitarno politiko. Nikoli celotni narodi ne vstopajo v odnose med seboj. To so vedno izmišljene ideje, ki se dvignejo na raven celotne skupine in poskušajo postati splošno sprejete med vsemi člani – in to nikakor ne more biti sprejeto s strani vseh. Na žalost se te ideje lahko širijo kot nalezljiva bolezen v družbenem polju in ustvarijo bolno stanje.

Ko jo podpirajo intelektualci, duhovniki, politiki, javne osebnosti in ljudje iz „kulturnih institucij“, potem gre za realizirano množično psihozo, ki je družbeno vzpostavljena in ne naključna.