Esad Duraković: Birokratizacija Univerze v Sarajevu

Napisal: Esad Duraković za N1

Pravkar sprejeti (nesrečni) Zakon o visokem šolstvu Kantona Sarajevo (ZOVKS) je na to področje prinesel tudi nekatere pozitivne določbe, kot je strožji nadzor nad angažiranjem – pravzaprav, opravljanjem dodatnih poslov – dela učiteljev izven matične hiše oziroma organizacijske enote.

Seveda zakon vsebuje tudi nekatere druge pozitivne določbe, vendar je zakon na splošno zelo slab, v bistvu celo uničujoč v primerjavi s prejšnjimi zakoni. O njegovih dominantnih slabostih, s tem pa mislim na strateško usmeritev zakona – bi se lahko napisalo vsaj toliko, kolikor je obseg samega zakona, vendar se bom v tem pregledu osredotočil le na nekatere njegove ključne točke – na tiste, ki ga strateško in načelno opredeljujejo kot negativnega.

Zakon uvaja preveč normativnosti v sistem visokega šolstva na UNSA. To je v nasprotju z bistvom te institucije kot najbolj zavednega dela družbe, saj mora biti v sebi dovolj svobodna, da bi bila lahko ustvarjalna, ne pa tako strogo omejena z normativi. To je pot k strogi birokratizaciji, ki je nezdružljiva z akademsko ustvarjalnostjo, z univerzo. Takšno usmeritev zakona bom ponazoril le z dvema „mehanizmoma“, ki ju je vlada uvedla v zakon.

Prvič, in najpomembneje, vlada se je domislila, da z zakonom določi, da večino v upravnem odboru sestavljajo člani akademske skupnosti, manjši del pa člani vlade. To je načeloma dobro in je bilo do zdaj izrazito sporno. Vendar je v zvezi s tem „popuščanjem“ vlade izvedena „finta“, s katero je bil „dobitek“ akademske skupnosti nevtraliziran. Namreč, upravni odbor je z zakonom dobil prevelika pooblastila, ki dramatično birokratizirajo UNSA in nevtralizirajo, kot sem rekel, to navidezno „popuščanje“ akademski skupnosti. Zakon določa, da lahko upravni odbor razreši dekane in rektorja. Takšna določba je proizvod logike vlade, ki ne razume specifičnosti ogromne institucije UNSA, ki šteje več kot 30 članic iz vseh znanstvenih področij, in to je logika, ki ne razlikuje upravnega odbora UNSA in, recimo, upravnega odbora KP Vodovod in kanalizacija, kar je naravnost grozno. S takšnimi pooblastili se bistveno zmanjšajo pristojnosti in avtoriteta senata, ki je resnično močno znanstveno in pedagoško telo z nezamenljivimi pristojnostmi.

Namreč, delo senata kot najbolj pristojnega organa za poučevanje in znanstveno-raziskovalno delo vodi rektor; senat izvoli rektorja in posledično – rektor je odgovoren senatu. Le senat ima resnične pristojnosti (na strokovnem in znanstvenem področju), da odloča o delu rektorja. Upravni odbor nima, kot senat, dovolj ljudi, ki so usposobljeni za poučevanje in znanost, da bi lahko odločali o usodi rektorja in dekanov, torej tudi o zadevah, ki so v pristojnosti rektorja in senata. Zato so takšna pooblastila upravnega odbora absurdna, izrazito birokratska – vanje je vgrajena nekompetentnost. Nadalje, v upravnem odboru je relativno malo članov, zato je lahko z njim manipulirati; lažje je, da se uporabi majhno število ljudi v primerjavi z bistveno številčnejšim in bolj zapletenim senatom, kar pomeni, da obstaja velika možnost, ne glede na tisto vlado finto o večjem številu članov iz akademske skupnosti, da se odločitve/razrešitve itd. odvijajo po nekih/nečijih partijskih ali skupinskih kapricih in ciljih. Preko upravnega odbora postane nadzor nad UNSA popoln, medtem ko je njegovo najbolj pristojno in najpomembnejše telo – senat – suspendirano na najpomembnejših področjih. Očitno gre za dramatično degradacijo. Vlada ni razumela bistva delovanja UNSA, razmerja med dekanom, rektorjem in senatom. Zato ponavljam, da je za njih upravni odbor UNSA enak kot, recimo, upravni odbor nekega komunalnega podjetja. Temeljno pomembne posebnosti so zanemarjene. (Sicer pa, ko sem gledal neposreden prenos nekaterih delov seje skupščine, sem bil popolnoma razočaran, potlačen zaradi neposrednega vpogleda v to, kako nekateri člani vlade/skupščine – in oni odločajo o usodi UNSA – absolutno ne razumejo snovi, o kateri razpravljajo in sprejemajo odločitve.)

Drugič, posvetimo pozornost še enemu mehanizmu degradacije akademske usposobljenosti in dostojanstva.

Zakon ureja evalvacijo, oziroma študentsko ocenjevanje dela učiteljev. Skoraj vse najpomembnejše stvari v akademskem življenju – tudi ta – so v zakonu postavljene v obratno pozicijo, na glavo, po domače rečeno. Učitelji naj ocenjujejo študente, ne pa študenti učiteljev. Seveda, ponekod obstaja samovolja učiteljev, ki jo morajo sankcionirati fakultete oziroma NNV fakultete, vendar ne da se to uvaja kot mehanizem v zakon. V principu in po logiki stvari študent ni usposobljen za ocenjevanje dela svojega profesorja. Nato je tudi logično pričakovati v tem primeru, da bodo prav slabi študenti najglasnejši pri ocenjevanju svojih učiteljev, vprašanje pa je, s kakšnim mehanizmom se bo ugotavljala veljavnost teh študentskih ocen, za katere je realno pričakovati, da bodo tudi zlonamerne, maščevalne, kar pomeni destruktivne. Seveda se bodo učitelji pred takšnimi študentskimi ocenami varovali tako, da jim bodo ugajali, kar je napačna pot, saj naj bi študenti sledili metodam, dosežkom in ciljem učiteljev, akademskim standardom učiteljev, ne pa obratno. Prav v skladu s tem se pojavlja strah pred uspešnostjo, ki že povzroča negativne učinke na fakultetah, zdaj pa jih bo še bolj zaradi tega zakona. Uspešnost za vsako ceno! Pre pogosti izpitni roki za optimiziranje uspešnosti (metoda ugajanja slabšim študentom!), vztrajanje pri kriteriju uspešnosti, povzroča pritisk na učitelje, ki se sčasoma prilagodijo na to, da bodo – da bi jih njihovi študenti pozitivno ocenili – bistveno znižali akademske/pedagoške kriterije. To je gotovo, in to vodi v degradacijo kakovosti. Birokracija ne razume, da odstotek uspešnosti ni isto kot kakovost, birokracija pa nepopustljivo določa uspešnost kot kakovost. To je velika napaka in nerazumevanje bistvenih stvari. Z omenjenimi mehanizmi se učitelji na UNSA že spreminjajo v izpraševalce, namesto da bi bili predvsem predavatelji. In to je v nasprotju z akademskim duhom in univerzitetno ravnjo.

Posebnost UNSA v tem pogledu je tudi naslednja. Učitelji na Univerzi imajo ponovno izvolitev, ki je močan mehanizem za njihovo stalno, a usposobljeno preverjanje. Vsakih nekaj let asistent/učitelj podleže postopku ponovne izvolitve, pri katerem se njegova usposobljenost in veljavnost preverjata na več ravneh, in vsaka je optimalno usposobljena: komisija, katere usposobljenost je bila vedno skrbno upoštevana kot temeljni pogoj, pripravi poročilo o kandidatu (poudarjam besedo „kandidat“; učitelj je v bistvu do zadnjega naziva vedno v „kandidatskem statusu“). To poročilo obravnava pedagoško-znanstveni svet oddelka (poudarek je na dvokomponentnosti: tako „pedagoški“ kot „znanstveni“, kar pomeni, da se ocenjuje njegovo pedagoško in znanstveno delo); nato se ta ocena preveri na višji instanci – na pedagoško-znanstvenem svetu fakultete, nato na strokovno in znanstveno pristojni skupini univerze, ter končno na senatu univerze. To je resnično impresivna pot stalnih preverjanj in potrjevanj dela učitelja, ki pa jo lahko suspendirajo ali razveljavijo ocene nekaterih zlonamernih in nevednih študentov.

Pooblastila upravnega odbora predvidevajo vse te posebnosti; ni isto kot upravni odbor Vodovoda in kanalizacije! Načeloma gledano, v vseh prejšnjih primerih gre za apriorno nezaupanje do dela profesorja (namesto da bi bilo obratno) in omogočanje, da jih sankcionirajo prav tisti subjekti ali organi, ki niso usposobljeni, da jih ocenjujejo; to je s tem zakonom storjeno od asistenta do rektorja; zato je to konsistentna in resna devastacija akademske kakovosti in dostojanstva.

Naslednja zelo pomembna stvar, ki jo zakon v svoji birokratski nastrojenosti ne vidi, je zanemarjanje pomena osnovnih znanstvenih pozicij ali enot na UNSA. Namreč, zakon teži, na splošno, k integraciji kot urejanju in nadzoru na najvišjih instancah UNSA (vse do pooblaščenega upravnega odbora) in ne posveča dovolj pozornosti temeljnemu dejstvu – da so matični oddelki oziroma matične fakultete enote, na katerih se razvija znanstveno-raziskovalno, pa tudi pedagoško delo. Zato je nujno – da bi se znanost in pouk resnično izboljševala – da zakon posveti največ pozornosti samostojnosti in razvoju teh osnovnih enot, ki izgubljajo subjektivnost skupaj s fakultetami zaradi birokratske centralizacije.

Poseben problem je, da naša družba, torej niti naša vlada, ne posveča dovolj pozornosti podmladku. Na to opozarjam že vrsto let. Zelo težko ali nikakor se ne dopušča sprejem asistentov – kot poseben izraz milosti. Na primer, na oddelku za orientalistiko, kjer delam, že vrsto let ni bil sprejet noben asistent (tudi drugod ni veliko bolje), zato sprašujem vlado: kakšni so to oddelki, kjer ni nobenega asistenta; kakšna je tam prihodnost; kakšen je to razvoj univerze, kakšna je strategija, ki v središču svoje pozornosti nima razvoja kadrov?! Univerza hitro stara in v relativno kratkem času se bo preprosto sesula. Komu je to cilj? Tisti, ki sprejemajo zakone, ne razumejo, da ni isto „dvigniti“ nekega docenta in nekje zaposliti nekega referenta. Do takrat pa na fakultetah buhti administracija: birokracija ima logiko in vztrajnost, da se reproducira, ne pa da se zmanjšuje. Porazno je, v kolikšni meri so formularji zavladali akademskemu življenju, kako se obupano poskuša ujeti vsako akademsko svobodo v okorne formularje...

Vlada se obnaša do Univerze kot do svojega nasprotnika ali tekmeca, medtem ko bi prav vlada morala vzpostaviti partnerski in posvetovalni odnos z UNSA, poslušati in celo iskati priporočila Univerze glede na njene velike zmogljivosti.

Prehod na trezor je prav tako posebna negativna zgodba. Vlada ne skriva, da je njen glavni cilj postaviti pod nadzor finančne tokove. Gre za denar, ne za izboljšanje UNSA! Res je, da so imeli nekateri dekani enormno visoke plače, vendar se ni smelo sprejeti zakona, s katerim se kaznuje celotna in ogromna akademska skupnost zaradi posameznikov. To je napačna pot. V najkrajšem, s prehodom na trezorsko financiranje bodo mnogi fakulteti demotivirani, da bi ustvarjali tudi lastne prihodke, oziroma da bi delali tudi na komercialnih projektih, ki so zelo dragocene storitve družbi. In to je pomemben nazadovanje tako za UNSA kot za družbo.

Navsezadnje je treba povedati tudi naslednje. Akademska skupnost se ni mogla pohvaliti s splošnim družbenim angažmajem. V tem smislu sem tudi sam osebno že vrsto let kritiziral to skupnost. Vendar pa s tem zakonom akademska skupnost sploh ni spodbujena k izboljšanju pedagoškega in znanstveno-raziskovalnega dela, ampak bo s tem zakonom le okrepljena destimulacija in apatija, ki je že zajela to skupnost, kar je skoraj neizmerna izguba za celotno družbo.

Glede na ogromen potencial UNSA s tem zakonom ni povzročena velika škoda le UNSA, ampak tudi celotni družbi. To se bo pokazalo šele kasneje, ko bo škoda nepopravljiva. Prepričan sem, na žalost, da tisti, ki so sprejemali zakon, sploh ne vedo, kaj so pravzaprav storili.