Esad Duraković: Neobčutni politiki in neodgovorna družba

Piše: Esad Duraković za N1

Že več kot dvajset let se neusmiljeno kritizirajo politiki v BiH. To je preraslo skoraj v kolektivno patološko stokanje.

Res je, večina tistega dela družbe, ki bi ga bilo treba imenovati intelektualci, molči na skrajno neodgovoren način, s tem pa daje svoj pomemben prispevek k splošni stagnaciji in brezizhodnosti: molk je, v najmanjšo mero, znak privolitve, celo podpore. Verjetno ni ljudstva (mislim na Bošnjake iz vseh nacionalnih teles), ki bi bilo bolj politično od tega: od tržnice do univerzitetnih krogov – skoraj vsi nenehno govorijo o politiki, obsedeni z njo; vsi se pritožujejo, stokajo, predlagajo in grajajo, in tako se predolgo, silno frustrirani, izčrpavajo v verbaliziranju, medtem ko njihova/naša stvarnost ostaja enaka, celo slabša, z vse bolj mračnimi obeti.

(Zdi se, da ljudstvo – a kaj sploh je ljudstvo v političnem diskurzu?! – še vedno ni spoznalo, da politiki, čeprav nedvomno odgovorni, niso glavni povzročitelji stagnacije, negotovosti in brezizhodnosti, temveč je to izven vsakega dvoma pravosodni sistem.)

Kakorkoli že, ljudstvo, oziroma javnost (imamo pa mi JAVNOST, ki ji je imanentna ozaveščenost?!) z veliko grenkobe in neumorno kritizira tisti posvečeni a neobčutni razred, ki ga imenuje politiki in ki – vsak v svojem telesu in hkrati v odnosih politikov iz enega telesa do politikov iz drugih teles – nadaljuje po svoje, grede z neko nepremagljivo inerco proti vse slabšemu.

Zakaj je tako? Je sploh mogoče, da se stanje spremeni?

Če je ljudstvu (torej Bošnjakom, oziroma vsem etničnim telesom) vse slabše, in to je tako, in ker to traja skoraj četrt stoletja, potem očitno ni problem v politikih. Politiki so lahko krivi, ali odgovorni (v pomenu neodgovornosti, pravzaprav) mandat ali dva, toda ker to traja več kot dvajset let, potem izhaja kot logičen sklep, da v bistvu niso odgovorni politiki, ampak „mehanizmi“, ki naj bi jih nadzorovali in sankcionirali za neodgovornost do družbe.

V končnih posledicah je očitno, da ljudstvo sploh ni nedolžno. Dovolj je samopomilovanja! Verjetno je končno jasno, kako je to neproduktivno in zato napačno. Nujno je spremeniti fokus. Navadili smo se govoriti o „ubogem ljudstvu“ kot žrtvi sebične in nezasitne politike. Ubogo ljudstvo in brezdušni politiki! Treba je tukaj ponoviti: to je lahko en mandat ali dva, ne pa 25 let.

Nenavadno se postavlja naslednji sklep: končna odgovornost je pravzaprav na ljudstvu, ki privoli v lastno bedo in brezizhodnost, v poniževanje, posebna odgovornost pa je na tistih segmentih DRUŽBE, ki ga pravzaprav sestavljajo družbo. Poskusimo postaviti stvari na pravi način:

Naj se vsak posameznik vpraša – s končno odgovornostjo, kakršno zahteva prav od politikov – kaj je storil on kot posameznik in/ali kot pripadnik neke družbene strukture, razen jalovega verbaliziranja.

Naj se vprašajo sindikati, kaj so storili v odporu proti splošnim pogubnim trendom.

Naj se vprašajo upravni in nadzorni odbori, ali ozaveščeni posamezniki v njih (če jih sploh je), v kolikšni meri s svojim oportunizmom prispevajo k splošnim negativnim trendom. Kje so odstopi tistih, ki ne privolijo v negativne tokove?!

V akademski skupnosti UNSA, na primer, kritizirajo pogubnost prav sprejetega ZOVKS, toda – kolikor vem – odstopa ni dal noben dekan, nihče iz Rektorata ali UO. Ne pomeni li to, da se skrušeno podrejajo duhu birokracije prav tisti, ki tega nikakor ne bi smeli?!

Kaj storijo verske skupnosti, da razkrinkajo in zaznamujejo s svojim najvišjim avtoritetom etičnosti, javno in pred Bogom, grozljivo neetičnost politike? Zakaj se ne vprašajo in zakaj ne analizirajo: kako to, da povsod imamo vse več in vse glasnejšo religioznost, hkrati pa vse več tatvin... Še več, verske skupnosti so v trdnem interesnem zavezništvu s politiki, vse tesnejši; s svojimi mogočnimi infrastrukturami servisirajo politiko, promovirajo politike v voditelje in tako „za drobiž“ prodajajo tako to stvarnost kot z Bogom obljubljeno Večnost. Naj se duhovniki iz vsake vere vprašajo, kakšna je njihova vloga v vsekolikem bedo njegovega ljudstva in vseh skupaj...

Resnično, postalo je neproduktivno stokati na politike in politiko. Predolgo to traja, kar pomeni, da se mora spremeniti fokus: nujno je, da se vsak posameznik, vsak organ ali „mehanizem“ družbe, vsak medij, vpraša skrajno kritično in odgovorno, kaj je to on storil, da bi preprečil, da bi se ustavil tej prekletosti tukajšnje politike.

Ker vse to predolgo traja, se nima več pravice obtoževati samo politika, ker je ona tudi rezultat našega dejanja ali pasivnosti. Niso več krivi ONI – odgovorni smo VSI MI!