Enver Zornić, SDP-ov Caco

Piše Vildana Selimbegović, glavna urednica Oslobođenja

---

Kaj reči, razen da se vsakomur, ki je vojno preživel v Sarajevu, rdeče žari obraz zaradi primera, ki je prejšnji teden pretresel glavno mesto BiH in ki ga je aktualna kantonalna vlada resnično ekspresno zaključila, tako da je vroči kostanj delegirala Nadzornemu odboru in Skupščini JP Toplane, od katerih se pričakuje, da bodo Enverja Zornića razrešili z mesta direktorja. Treba je verjeti, da bo Zornić resnično razrešen v najkrajšem možnem času (včasih se je treba učiti od Fadila Novalića, ki je svojega svetovalca Muhameda Gurbeto, nekdanjega direktorja BINAS-a iz Bugojna, ki je bil obsojen na šest mesecev zapora zaradi ponarejanja uradne izjave, po hitrem postopku odstranil iz kabineta), vendar to še ne pomeni, da je treba zapreti vprašanje, kako se je vladi šestorke zgodil Zornić.

Še posebej, ker je obsojeni (vojni) zločinec z javno obrambo – prikazano na FACE TV – ko se je branil na direktorskem stolčku, morda največji klofuto zadal Armiji BiH, MUP-u RBiH in oblasti države BiH v obleganem mestu. Zornić namreč trdi, da je ne samo »njegov« primer večji in da je »vse, kar je kulminiralo z akcijo Trebević«, montaža?!

»Njegov« primer – da se takoj razumemo – je najmanj njegov. Okrožno vojno sodišče v Sarajevu je – v imenu ljudstva – 3. avgusta 1993. obsodilo (1. novembra istega leta je sodba postala pravnomočna) takratnega pomočnika poveljnika za varnost VI. brdske brigade ARBiH Enverja Zornića, da je kriv, ker je naročil umor Jagode Janković in Sretena Ninkovića, ki so ju najprej pripeljali v hišo na Varaždinski 34, ju spravili v zadnji prostor in ju tam likvidirali z enim strelom v glavo iz »že pripravljenega« pištole TT 7,62 mm. Po tem so njuna trupla prekrili s preprogami in deli pohištva, vse polili z bencinom in zažgali. Prav tako je bil spoznan za krivega, ker je pomagal morilcem Jovana Popovića in Josipa Gogala pri poskusu prikrivanja sledi njunih zločinov. 

Tako Gogalo kot Popović sta bila po besedilu iste sodbe najprej ubita s strani pripadnikov VI. brdske, nato pa so njuni posmrtni ostanki sežgani. 

Dr. Hazma Žujo in dr. Ilijas Dobrača, izvedenca Inštituta za sodno medicino, sta s svojimi izvidoma potrdila, da so trije moški – Ninković, Gogalo in Popović – najprej ustreljeni, nato pa so njuna trupla sežgana. Truplo Jagode Janković ni bilo najdeno, vendar je senat Okrožnega vojnega sodišča, ki mu je predsedoval Muhidin Kapo, po opravljeni glavni in javni obravnavi, izvedenem preiskavi, pričanjih prič, nastopih zagovornikov – resnično močna ekipa, z Zornićevima odvetnikoma Ekremom Galijatovićem in Edinom Rešidovićem na čelu – ni imela dvomov, da je Jagoda umorjena, njeno truplo pa sežgano.

Enver Zornić in njegovi suborci so bili aretirani 7. januarja 1993. leta, sodba, s katero je bil poleg Zornića kaznovanih še šest njegovih suborcev, pa je bila izrečena sedem mesecev kasneje.

Največjo zaporno kazen je dobil izvršitelj umorov (15 let zapora), sostorilec pri usmrtitvah in Zornić kot naročnik sta bila kaznovana z deset let in dvema mesecema, eden od sostorilcev je dobil pet let...

Dva meseca in pol kasneje, 26. oktobra 1993. leta, je sledila akcija Trebević, ki jo Zornić kot votlo jajce podtika Armiji in policiji RBiH, z obtožbami, da »od takrat po naših življenjih vlada ista skupina ljudi«. Famozna akcija Trebević ni nič drugega kot obračun države BiH z organiziranimi kriminalci v lastnih vrstah, pravzaprav akcija, v kateri je bil aretiran Mušan Topalović Caco, poveljnik 10. brdske brigade ARBiH in njegovi suborci, kasneje obtoženi in obsojeni za Kazane, jamo na Trebeviću, kamor so pripadniki 10. bbr. vodili in na njenem robu ubijali tudi sarajevske Srbe in Hrvate, pa tudi kakšnega Bošnjaka, ki jim je prišel na pot. 

Famozna akcija Trebević – v kateri se je Ramiz Delalić Ćelo predal – je bila notranja blokada obleganega mesta, v kateri je bilo privedenih več kot 250 pripadnikov Armije BiH. Ker sta imela tako Caco kot Ćelo talce, ker je Caco nudil tudi oborožen odpor, je 26. oktobra 1993. umrlo 14 pripadnikov Armije in policije RBiH, devet jih je v vojni umrlo v boju proti svojim suborcem, za idejo multietnične države BiH. Rešuječ obraz Armije RBiH in njenih ciljev obrambe skupnega življenja v vsakodnevno obstreljevanem glavnem mestu BiH, katerih križišča so bila pod budnim očesom ostrostrelcev Vojske RS, ki niso imeli usmiljenja, mestu izčrpanem od lakote in revščine, brez elektrike, vode in najnujnejših zdravil, so življenje izgubili vojaški policisti Kemal Kojić, Admir Hebib, Izet Karšić, Elvir Šovčić, Jasmin Čamdžija in Hamid Humić, ter trije pripadniki CSB Sarajevo Srđan Bosiljčič, Dragan Miljanović in Slaven Markešić.

Iste noči je bil ubit tudi Caco, ki je štiri leta ležal v grobu z oznako NN, da bi ga nato ob spektakularnem pogrebu, ki se ga je udeležilo 12.000 Sarajevčanov, z roke na roko pospremili in pokopali na Kovačih.

Tudi za Kazane je bil izveden sodni postopek: prvotna obtožnica je bremenila kar 27 Cacinih suborcev za vojne zločine, vendar so jim sodili za rope, banditske dejavnosti, umore in grozovite umore. Glede na to, da so vsi po vrsti trdili, da je prav Caco naročil odpeljanje in umore Ane in Vasilja Lavriva, Milene Drašković, Ergina Nikolića, Duška Jovanovića, Marine in Radoslava Komljenca, Zorana Vučurevića, Branislava Radosavljevića, Predraga Šalipura...

Okrožno vojno sodišče v Sarajevu jim je izreklo kazni, o katerih se je v javnosti polemiziralo prav z vidika teže njihovih zločinov. Vendar pa so jih odslužili, nekateri so bili tudi pomiloščeni, nekatere je doletela amnestija, vendar pa je proces in celotna akcija ostala kot neizpodbiten argument pripravljenosti oblasti in institucij države BiH, da se tudi v najtežjem vojnem letu obračuna z zločinci, četudi so bili v lastnih vrstah.

To je bil v končni fazi tudi vrhunski haaški argument, da Kazane ne vzame kot svoj primer, ker so bili zločinci nad sarajevskimi civilisti kaznovani. Nekateri od ubitih, kot je Predrag Šaligur, niso bili civilisti: Predrag je – mnogo let kasneje mi je povedal njegov oče – Caco poznal iz mladosti in bil celo pripadnik 10. brdske brigade. Slobodnka Macanović, hči Radoslava in Marine Komljenac, ki še vedno išče posmrtne ostanke svojih staršev, čeprav je sodišče neizpodbitno ugotovilo, da so bile žrtve Cace, je bila pripadnica Armije BiH, v isti brigadi, v kateri je bil tudi Enver Zornić.

Cacino spektakularno pogrebno slovesnost je organizirala SDA, Enverja Zornića pa je kandidiral SDP. Imenovala ga je vlada šestorke in ne glede na to, da se danes vsi perejo rok od tega dejanja, je povsem jasno, da opravičila ni. Na čelu javnega podjetja, v državi, kjer politika kljub razpisom izbira direktorje, je imenovanje obsojenca za zločine, storjene v vojni nad civilisti, neobranljivo.

To, da ga SDP briše iz članstva, je jalov poskus sanacije politične škode, problem pa ostaja in se v tem primeru imenuje odnos do zločincev: če lahko SDP iz malomarnosti kandidira Zornića, če lahko Naša stranka zaradi dobrih odnosov z Narodom in pravičnostjo oprosti Mustafu Busuladžića, potem nihče nima pravice govoriti o sebi in svoji politiki.
Ker je vse popolnoma razgaljeno – ni politike, je samo boj za oblast in zapolnjevanje stolčkov. Če hoče šestorka pokazati, da je drugačna od SDA, naj definira lastne politike in jih začne uveljavljati. Vendar brez postdejtonskih umorov multietnične BiH in napadov na vrednote, ki so bile ohranjene tudi v vojni.

---

* Kolumna je prevzeta iz tiskanega izida Oslobođenja z dne 30. septembra 2019.