Energetska tranzicija brez energetske politike je nevarna iluzija

Piše: Kenan Hodžić, višji asistent Fakultete za kriminalistiko, kriminologijo in varnostne študije ter član Političnega sveta Čuvari Bosne

Energetska varnost, kot temelj stabilne družbe in razvoja, se danes sooča z vse
bolj kompleksnimi izzivi, ki se vrstijo od odvisnosti od uvoza fosilnih goriv do ranljivosti verig preskrbe s kritičnimi minerali.

Mednarodna agencija za energijo (IEA), kot globalni organ na tem področju, je predstavila obsežen katalog razvoja energetskih politik z naslovom „Global Energy Policies Hub“ za več kot 85 držav v zadnjih 55 letih. Ta pregled vsebuje pomembne lekcije tudi za Bosno in Hercegovino. Statistike iz analize razkrivajo močan globalni napredek pri vzpostavljanju zaščitnih mehanizmov, kjer 98 % analiziranih držav, ki uvažajo npr. nafto, ima določeno obliko varnostnih rezerv, medtem ko se je pokritost z obveznim skladiščenjem plina od leta 2015 do 2025 skoraj potrojila. Hkrati imajo v različnih različicah energetskih politik skoraj vse razvite jasne politike energetske učinkovitosti, medtem ko 40 % proizvodnje električne energije v letu 2024 prihaja iz obnovljivih in jedrskih virov. IEA poudarja „tri zlata pravila“ energetske varnosti: diverzifikacijo, predvidljivost in sodelovanje. Nujno usklajevanje z načeli in standardi so lekcije za tiste, ki razumejo. Te lekcije zahtevajo naložbe v odporno infrastrukturo, pravočasno načrtovanje rezerv zaradi možnih motenj ter spremljajočo transparentnost.

Za Bosno in Hercegovino, ki je močno izpostavljena geopolitičnim, tržnim in podnebnim tveganjem, so ti podatki alarm in priložnost. Čeprav BiH razpolaga z relativno pomembnimi hidroenergetskimi in rudnimi viri, so njeni strateški odzivi na nove grožnje, kot so kibernetski napadi, podnebni pritiski in spremenljivost v verigah preskrbe s kritičnimi minerali, skoraj neobstoječi ali fragmentirani. Sistem strateških rezerv za nafto in plin ter digitalna odpornost in modernizacija elektroenergetskega omrežja postajajo vse pomembnejša vprašanja. V kontekstu vse večje koncentracije trga kritičnih mineralov, kjer trije največji proizvajalci v letu 2024 nadzorujejo 86 % trga, pomanjkanje diverzifikacije preskrbe in skladiščnih zmogljivosti dodatno povečuje splošno ranljivost.

V katalogu energetskih politik je ponujenih 50 različnih tipov energetskih politik.
Bosanskohercegovska tranzicija ne sme biti prepisovanje tujih modelov, temveč mora biti
oblikovana po lokalnem kontekstu, zmogljivostih in družbenih potrebah. Bistvo energetske politike je energetska tranzicija, ki odpira vrsto vprašanj o resnični dinamiki in njeni (ne)združljivosti z realnostmi držav, kot je Bosna in Hercegovina. Svetovno priznan avtoritet na področju energetike, Daniel Yergin, opozarja, da dosedanje energetske tranzicije niso bile zamenjave, temveč dodatki. Morda bi bilo v Bosni in Hercegovini tako treba jasno opredeliti.

Na primer, še danes svet porabi več premoga kot v šestdesetih letih. Glede na to, da BiH nima zadostnih ustreznih institucionalnih zmogljivosti, naložbenega in fiskalnega prostora za zmogljivosti obnovljivih virov, vendar ima pomembne rezerve premoga, se postavlja vprašanje, kako trajnostno in pravično je uvesti stroge tranzicijske cilje zamenjave, brez jasnih mehanizmov za ohranjanje varnosti preskrbe ali za ekonomsko in socialno kompenzacijo. Brez usklajenih politik, naložb in zmogljivosti za strateško načrtovanje, lahko energetska tranzicija postane vir dodatne nestabilnosti.

Energetska varnost, ki jo je vojna v Ukrajini ponovno postavila v ospredje, ni luksuz, temveč osnova preživetja, zlasti v državi z nerazvitim trgom in pomanjkanjem diverzifikacije. Medtem ko se na konferencah ZN o podnebnih spremembah, znanih kot COP, promovira odmik od fosilnih goriv in pošiljajo različne politične deklaracije, po vsej verjetnosti povpraševanje po nafti in plinu v državah v razvoju še narašča in svoj vrhunec bo verjetno doseglo šele po letu 2030.

Ključne številke, kot je dejstvo, da je delež fosilnih goriv v globalni porabi energije padel z 85 % v letu 1990 na vsega 80 % danes, kažejo, da tranzicija poteka znatno počasneje, kot se pogosto javno prikazuje. Še več, poraba nafte in premoga je leta 2024 dosegla rekordne ravni, medtem ko emisije CO2 naraščajo in dosegajo 37,4 gigatone, namesto da bi padale proti cilju 21,2 do leta 2030.

Po drugi strani, seveda, ne smemo izpustiti vse večjega in hitrejšega vstopa obnovljivih virov energije, ki nedvomno obeta, vendar je trenutno daleč od zamišljenega tempa. S tarifnimi vojnami in zahajajočo globalizacijo postajajo verige preskrbe vse bolj vprašanje geopolitike, še posebej pomembna za majhna gospodarstva, kot je BiH. Po projektu Evropske unije RMIS (Raw Materials Information System) naša država zaseda 88. mesto od 183 držav na Indeksu rudarskega prispevka (Mining Contribution Index), z zmernim, a raznolikim prispevkom k globalni proizvodnji surovin, kot so aluminij, baker, bentonit, kaolin, sol, mavčni kamen itd.

Na primer, vsem je znana pomembnost kovin, kot sta baker ali litij. BiH še nima strategije rudarske politike v kontekstu zelene tranzicije, čeprav razpolaga z zavidljivimi rezervami kritičnih surovin. Uporaba teh virov zahteva skrbno regulacijo in nadzor nad vplivi na okolje in lokalne skupnosti, da bi premostili nezaupanje in preprečili uničenje dragocenih ekosistemov. Rast povpraševanja po redkih kritičnih materialih za tehnologije čiste energije odpira prostor za strateško pozicioniranje BiH pri obdelavi in logistiki teh virov, če bi se uspešno integrirala v nove verige preskrbe.

Za Bosno in Hercegovino imajo ti globalni trendi neposredne posledice. Prvič, države, kot je BiH, ki se zanašajo na premogovne termoelektrarne, se soočajo z dvojnim pritiskom: na eni strani s pozivi k dekarbonizaciji, na drugi strani pa s potrebo po ohranjanju energetske varnosti in socialnega miru. V situaciji, ko skoraj polovica prebivalstva v državah v razvoju uporablja manj električne energije kot povprečen hladilnik, postaja vprašanje energetske pravičnosti ključno, zlasti v regijah, kot je jugovzhodna Evropa.

Navsezadnje energetska tranzicija ne more biti ideološki projekt, temveč mora biti utemeljena v realnosti. Varnost preskrbe, dostopnost energije in razvojne prioritete morajo ostati v ospredju. Za BiH to pomeni potrebo po pragmatičnem pristopu, modernizacijo obstoječih termoelektrarn ob hkratnem vlaganju v obnovljive vire in regionalno energetsko integracijo. Brez tega lahko tranzicija postane vir politične in družbene nestabilnosti, namesto trajnostnega razvoja.