Emir, ti si naš bosanski zmaj, toda to preizkušnjo moraš prestati!

Ugledni sarajevski imam in novinar Muhamed ef. Velić je govoril z Emirom Hadžihafizbegovićem, le nekaj dni potem, ko je bosanskohercegovski igralec doživel hudo prometno nesrečo na poti proti Zagrebu, v kateri je ena oseba umrla.

Hadžihafizbegović je po telefonu poklical Velića, želel se je zahvaliti za molitve, ki jih pošilja za njegovo zdravje.

Celoten pogovor Velića in Hadžihafizbegovića je Velić objavil na svojem Facebook profilu, bh. novinska agencija Patria pa ga v celoti prenaša:

„Prišel sem na akšam, ezan je bil že napol prebran, slekel sem jakno in jo obesil na obešalnik v mektebu, hitro sem oblekel džubbe in si na glavo dal ahmedijo.

V tem se je končal tudi ezan, jaz pa sem nato vstopil v prostor za molitev in stopil v mihrab. Na prvem rekatu, medtem ko sem bral ajete iz sure Et-Tewba, sem v „globini“ slišal, kako mi v jakni zvoni mobilni telefon. Pozabil sem izključiti zvonec. Na srečo ni dolgo zvonilo.

Ko smo molili akšam, sem se vrnil v mekteb in iz jakne vzel mobilni telefon; na zaslonu je pisalo zgrešeni klic in številka, ki je klicala, hrvaški mobilni +38592...! Ne vem, kdo bi lahko bil, nejse.

Pustil sem mobilni telefon na strani in začel brati nekaj besedil iz „psihologije religioznosti“. Mobilni telefon je spet zazvonil, bila je ista številka. Javil sem se.

Globok in utrujen moški glas je tiho vprašal: „Je to Muhammed?“ Pritrdil sem. Po kratkem premoru in izrečenem selamu je moški glas na kratko spregovoril: „Brat, Emir je Hadžihafizbegović!“ Nato je utihnil. Bilo mu je težko. Tako kot meni. Potem je nadaljeval: „Brat, poklical sem samo, da se ti zahvalim, ker me nisi pozabil in ker mi bereš dovo! Allah ve, da nisem kriv, bili so v popolni temi, brez kakršnih koli znakov, ki so bili prej odstranjeni, ničesar nisem mogel videti.“

Govorila sva kakšnih deset minut. Želel mi je povedati veliko stvari. Zaželel si je Bosne in se zahvaljuje svojim Bošnjakom, da ga v dovi omenjajo. Tudi njegova žena Aida se mi je zahvalila za vse.

In jaz sem mu nato rekel: „Brat, veš, da je naš narod – dober narod. Ljubi svoje ljudi, ki o njem po svetu širijo dober glas. To so naše zvezde predhodnice. To so naši zmaji. Naš narod jih ljubi in varuje. Nenehno jim bere dove. Ti si naš bosanski zmaj. Allah je usmiljen, brat, obvaroval te bo človeške krivice, toda to preizkušnjo moraš prestati, z Allahovo pomočjo! Še naprej ti bomo brali dove, da te Allah varuje in okrepi ter da se nam živ in zdrav vrneš v Bosno! Amin, akoBogda.“

Dragi prijatelji, Emir vas je vse pozdravil in se vsem zahvalil, da se ga v dovi spominjate.

Resnično, zelo pomembno in veliko je, da se drug drugega v dovah spominjamo, in Allah se bo odzval in pomagal, inšaAllahu Teala! On je Tisti, Ki sliši, Ki je blizu in Ki se dovam/prošnjam odziva.“