Elma Omersoftić: S psihoterapijo do aktivne vloge v življenju

Ko v vsakdanjih pogovorih omenimo psihoterapijo, sta dva najpogostejša komentarja, ki ju slišimo, "To resnično potrebujem!" in "Veš, da ima na Zahodu vsakdo osebnega psihoterapevta?".

Da je psihoterapija nujno potrebna, potrjujejo isti vsakdanji pogovori med znanci, kolegi, prijatelji, družino o tem, "kako se je svet spremenil, kako so se ljudje pokvarili, da so prijatelji vse bolj lažni, posameznik pa vse bolj osamljen", piše bosanska novinarska agencija Patria.

Večina ilustriranih sporočil in citatov na družbenih omrežjih nosi skrit pomen in govori o globoki frustraciji, razočaranju, jezi in drugih neprijetnih čustvih tistega, ki jih objavlja.

Glede na to, da nam Zahod vzbuja občudovanje in da v marsičem sledimo njegovemu hitremu razvoju in najrazličnejšim novostim, s tem pa smo "v trendu", se postavlja vprašanje, zakaj je psihoterapija kot zahodni produkt v BiH še vedno stigmatizirana, skorajda tabu.

Isto vprašanje lahko postavimo tudi v kontekstu avtentične potrebe po psihološki podpori glede na dolgotrajne in izčrpavajoče socialno-ekonomske krize, ki niso obšle nobene generacije državljanov BiH. 

Kdaj se obrnemo na psihoterapevta

Odgovor na vprašanje, kdaj se ljudje obrnejo na psihoterapevta, smo dobili od Elme Omersoftić, diplomirane psihologinje in certificirane psihoterapevtke.

- Ljudje se najpogosteje obrnejo na psihoterapijo, ko jih psihične težave začnejo ovirati pri vsakodnevnih dejavnostih. Nekatere od težav so nenehni strahovi, skrbi, znižano razpoloženje in nenadzorovane čustvene reakcije. Razlog za iskanje psihoterapevta so lahko tudi določena življenjska obdobja, ki posameznike postavljajo pred nove razvojne naloge (sklenitev zakona, rojstvo otroka, osamosvojitev), nato po preživetih stresnih dogodkih, na primer smrt bližnjih oseb, ločitev, izguba službe, zloraba na delovnem mestu ali v šoli. Pogosto so razlogi za obisk terapevta nefunkcionalni partnerski odnosi (ljubezenske zveze in zakon, op. a.), psihosomatske težave, kot tudi težave v komunikaciji s svojim otrokom, še posebej v adolescenci - pojasnjuje naša sogovornica.

V državi, kjer psihoterapija ni zakonsko urejena, niti ne obstaja ustrezno razvita kultura skrbi za duševno zdravje, je razumljivo, da povprečnemu državljanu ni znano, kaj je pravzaprav psihoterapija, niti dejstvo, da obstajajo številni modaliteti ali šole psihoterapije.

Glede na to, da je Omersoftićeva certificirana psihoterapevtka transakcijske analize, smo jo prosili, naj nam na kratko približa bistvo terapevtskega procesa v okviru tega pristopa.

- V psihoterapevtski smeri, kot je transakcijska analiza, je glavni cilj psihoterapevtskega doživetja učenje odprte, odrasle in zrele reakcije do sebe in okolice, da bi se izognili dolgotrajnemu, izčrpavajočemu igranju psiholoških iger, ki nam jemljejo energijo in preprečujejo rešitev dejanskega problema. Oseba med psihoterapevtsko potjo se uči zavedati svojih čustev, potreb in vedenja ter jih sprejemati in usklajevati z realnostjo, pri tem pa spoštovati načelo 'Jaz sem OK – drugi ljudje so OK'. Psihoterapija nam pomaga razširiti svoje okvire in možnosti, tako da lahko spremenimo sebe in svoje dotlej običajne reakcije do drugih, ter da v življenju delujemo aktivno namesto pasivno. Prav tako nam bo pomagala prepoznati lastno moč in potencial - pravi Omersoftićeva.

Problem kavča

Omen psihoterapije pri ljudeh, ki je niso izkusili, lahko prikliče mistično sliko pasivnega ležanja na kavču, medtem ko avtoritativni sedeči starec s podobo Frojda nemo "vleče niti" in izvlači vse vrste informacij iz napol hipnotiziranega "pacienta". Če odmislimo šalo, prav ta slika podpira uveljavljeno stigmo. Realnost je drugačna, bistveno bolj človeška. Psihoterapevt in klient sedita enakopravno na stolih drug proti drugemu in – se pogovarjata o tistem, kar muči klienta.

- Psihoterapevtski proces, ki se odvija med klientom in psihoterapevtom, je podoben mali odru, kjer pridejo do izraza avtentične lastnosti klienta in kjer se klienti vadijo in pripravljajo na bolj spontano izkazovanje svojih pravih čustev do bližnjih oseb, konstruktivnejše reševanje konfliktov v družini in na delovnem okolju, kot tudi jasnejše predstavljanje svoje osebnosti drugim ljudem - razkriva nekatere primere iz prakse Omersoftićeva.

Razlog za obisk psihoterapevta niso nujno težave in simptomi. Na Zahodu, vključno s sosednjima Hrvaško in Srbijo, katerih prebivalstvo je izjemno senzibilizirano za obstoj in delovanje psihoterapevta, se k terapevtu odpravijo z namenom dela na sebi, osebne rasti in razvoja ter izražanja dolgo nakopičenih, a neizraženih ali neustrezno izraženih čustev. 

Kljub še vedno prisotnemu zadržku povprečnega državljana, naše visoko šolstvo vsako leto diplomira znatno število študentov psihologije in socialnih delavcev, ki se jih vse več odloča za poklic psihoterapevta. To jim omogočajo akreditirane specialistične šole, ki med petletno izobraževanje usposabljajo generacije udeležencev za poklic psihoterapevta. Različni nazivi in pristopi takšnih šol ali psihoterapevtov, kot so gestalt, kognitivno-vedenjska terapija, transakcijska analiza, sistemska družinska terapija in drugi, ne smejo biti zmedeni, saj imajo enak cilj – zdrava, dobro integrirana osebnost, ki uspešno vodi svoje življenje in odnose v skladu z realnostjo ter dobro obvladuje svoja čustva.

Če bomo od življenja dobili več in se bomo bolje počutili – se splača poskusiti. Poleg vsega bomo tudi v trendu.