Odstranjevanje bošnjaških kadrov s položajev: Posamezniki iz RS „sodijo“ sistemu obrambe BiH

Politiki iz Republike Srbske, zlasti predsednik manjšega bh. entiteta in vodja SNSD Milorad Dodik, vsake toliko problematizirajo domnevno sumljivo vojno preteklost direktorja Obveščevalno-varnostne agencije BiH Osmana Mehmedagića, pa tudi drugih kadrov iz vrst bošnjaškega naroda.

Mehmedagiću očitajo, da je bil vojni, pa tudi povojni spremljevalec prvega predsednika R BiH Alije Izetbegovića. In tu se začne in konča zgodba o „sumljivi vojni preteklosti“.

Od leta 2014, ko je bila oblikovana oblast, so Dodikovi poslanci v Državnem parlamentu začeli s političnim cirkusom ter zapuščali vsako sejo, ker ni bilo ugodeno njihovi zahtevi za razrešitev iz vodstva Šefika Džaferovića zaradi domnevne vloge v vojnih zločinih nad Srbi.

Pred dvema letoma je bil v Vlado RS na mesto ministra predlagan Dževad Mahmutović, član Predsedstva SDA in svetovalec člana Predsedstva BiH Bakira Izetbegovića. Takrat se je dvignil velik vik in krik, da bi ustavili to imenovanje, ker je Mahmutović nosilec „zlatega lilijana“. Sekretar srebreniške Boračke organizacije Miloš Milovanović (nekdanji odbornik SNSD v Skupščini občine Srebrenica) je takrat dejal, da se z Mahmutovićevo izvolitvijo za ministra omalovažuje tisoče srbskih žrtev, njihove družine, pa celo Republika Srbska.

Torej, edini greh Dževada Mahmutovića je „zlati lilijan“, brez konkretnih dokazov in trdnih argumentov, da je storil vojni zločin. Vendar, ko je človek, ki je zamenjal več strank, zdaj pa je Dodikov igralec, Nenad Stevandić, član vojnega štaba „Avtonomne regije Krajina Srbske republike BiH“, imenovan za podpredsednika Narodne skupščine RS, potem to ni problem.

Po merilih Dodika in ostalih, ki nenehno držijo „na mušici“ Mehmedagića, Džaferovića, Mahmutovića ... sumljiva vojna preteklost ni to, da je Stevandić oboroževal paravojaške srbske formacije s pravnomočno obsojenimi vojnimi zločinci Radoslavom Brđaninom, Momirom Talićem ... o čemer so priče govorile tudi na Haškem sodišču. Sumljiva vojna preteklost ni niti to, da obstaja video posnetek, na katerem je jasno viden oborožen in v uniformi aktualni podpredsednik NSRS, kako „osvobaja Bošnjakov in Hrvatov Kotor Varoš“.

Kaj šele reči za Miroslava Mića Kraljevića, načelnika Vlasenice, ki ga „krasi“ sumljiva tako vojna kot povojna biografija. Bil je poveljnik tako imenovane specialne policijske enote, katere pripadniki so posiljevali, ropali, ubijali in zapirali vlaseniške Bošnjake.

Njegovo ime je bilo pogosto omenjeno na haaških sojenjih in na sojenjih pred Sodiščem BiH. Za to, kar je počel poleti 1992, ni odgovarjal. Očitno je bilo to ravno njegova vstopnica pri Dodiku, ki ga je tudi kandidiral za to funkcijo. Ta Dodikov zvesti človek ima tudi pravnomočno sodbo za ugrabitev leta 2010. Na sodišču je priznal, da je jeseni 2010 sodeloval pri ugrabitvi Laze Vidakovića, odbornika Naše stranke v Skupščini občine Osmaci, ki ga je zadrževal v ujetništvu v Srbiji.

Zanimivo je nadalje, da recimo Dodik, ki mu motijo Mehmedagić, Džaferović ali Mahmutović, nikoli ni sprožil vprašanja sumljive vojne (povojne zdaj ne bomo omenjali) preteklosti njegovega velikega prijatelja, vodje HDZ BiH Dragana Čovića.

O Čovićevem sodelovanju v zločinih nad Bošnjaki in Srbi v Mostarju obstajajo dokumenti. Kot generalni direktor podjetja Soko Mostar je junija 1993 poslal zahtevo Josipu Praljku, takratnemu namestniku upravitelja taborišča Heliodrom, da se "za potrebe Letalske industrije Soko Mostar omogoči izvzem desetih zapornikov, z namenom opravljanja določenih del".

Dejstvo, da je bil Čović v tistem času na čelu Sokola, dovolj pove, da v takratni t.i. HZ HB ni bil zgolj goli opazovalec, ampak v hierarhiji visoko rangiran.

Posamezniki iz RS, ki podeljujejo priznanja obsojenim vojnim zločincem, skrbijo za njihovo eksistenco in jim ne motijo njihovi kadri sumljive vojne preteklosti, želijo „soditi“ sistemu obrambe.

Kajti Armada RBiH in vsi njeni pripadniki so predvsem branili državo Bosno in Hercegovino pred agresorjem.

Ali zdaj, ko želijo odstraniti takšne kadre, posamezniki poskušajo eliminirati tiste, ki poznajo resnico, in s tem v mirnodobnih razmerah doseči svoj vojni cilj – razgradnjo BiH.