EDIN URJAN KUKAVICA V imenu očeta

Piše: Edin Urjan Kukavica

---

Nikoli nihče ne bo mogel oceniti politične, etične, moralne in kakršne koli druge zamisljive škode, ki jo je (moš)afera „Asimagate“ povzročila Bošnjakom in muslimanom Bosne in Hercegovine. Del škode bo morda viden na volitvah oktobra letos, drugi del pa oktobra 2022. Vendar tudi to ni zanesljiv pokazatelj. Po eni strani, če bi volitve lahko kaj spremenile, nam nikoli ne bi dovolili glasovati, po drugi strani pa... no, za Boga miloga, ali kdo sploh še misli, da so bile dosedanje volitve kakršen koli reden in verodostojen izraz volje ljudstva?

Politična škoda – ne glede na to, kako in koliko jo bo mogoče sanirati na reprezentativni in zastopniški ravni – je nepredvidljiva in neskončna: bošnjaški politični predstavniki v svojem nacionalnem korpusu, če so jo doslej sploh imeli, ne bodo nikoli več uživali kakršne koli resnosti, kaj šele verodostojnosti in relevantnosti. Nič več ne bo tistega „dodika“ in tistega „čovića“, ki bi s svojim destruktivnim delovanjem lahko dovolj resno zabrisali sramoto, povzročeno domnevni bosanskohercegovski politiki največje in najštevilčnejše stranke med Bošnjaki, ni več tistega vitalnega nacionalnega interesa, ki bi bil resno jemljen, ni več bošnjaškega politika, ki ne bi bil izpostavljen posmehu, ni več poteze ali dogodka, celo ne virusa – razen vojne! – ki bi zasenčil blamažo, ponižanje in žalitev, povzročeno vsakemu vsaj malo častnemu človeku, ne glede na njegovo narodnost.

Etično škodo bo ocenjevala – če jo bo sploh ocenjevala – Islamska skupnost. Ne glede na to, kako moteče in neprijetno je bilo nesmiselno in nepotrebno „selamanje“, je to priklicanje Boga, Vzvišenega, ob kakršnem koli – zdaj se je izkazalo tudi odprto kriminalnem dejanju – brez dvoma dalo v roke ne le kamen, ampak palico vsem tistim, ki so se kdaj koli upirali kakršni koli, še manj pa tako bahati, nespoštljivi in primitivni religizaciji. In sploh ne bo čudno, če se vsi ti ne združijo proti temu in pri tem sploh ne pretiravajo v verbalni obsodbi ali niso krivi za kakršen koli politični ali drug ukrep. Alibi za kakršno koli delovanje jim je prav tako dalo bahato, nespoštljivo in primitivno obnašanje tistih, ki so nastopali in se oglašali bodisi v imenu vere bodisi z verskimi uslužbenci v zaledju. Moralna škoda pa je, sorazmerno, primerljiva le s tisto, ki jo je s svojimi šovinističnimi objavami na drušbenih omrežjih povzročila pol-anonimna poslanka v sarajevski kantonalni skupščini vsem pokritim ženskam.

To zagotovo vedo le pokrite ženske in njihovi najbližji sorodniki. Resnici na ljubo, bošnjaška politična elita se ni posebej trudila, da bi se izognila ali preprečila škodo, zlasti v zadnjih petih do sedmih letih. Vzrokov in razlogov za takšen razvoj in vrhunec dogajanja je več, kot jih lahko prenese kateri koli novinarski članek. Najblazneje rečeno nejasni ideološki, neprepričljivi državotvorni, vprašljivi sorodstveno-kadrovski, sumljivi ekonomsko-privatizacijski, prazni egoistično-voditeljski ... politiki je bilo zaman govoriti: sila Boga ne prosi, Bog pa sile ne mara!

Nešteto je vprašanj, ki se sama postavljajo; vredno je izpostaviti dve. Prvo je: Ali je res bilo vredno, da ne rečem, ali se je izplačalo? Nekaj ljudi se je obogatilo, nekaj več jih je izpolnilo sanje, da ne živijo „na zemlji“ in „od zemlje“, veliko več jih je kupilo avtomobile in še kaj ... Veliko tistih, ki se nikoli niso spraševali o ničemer, se zdaj sprašuje o „državnih zadevah“, vendar tudi to ni pomagalo ... emancipacija se je končala z učenjem zavezovanja kravate; vse ostalo jim je ostalo na ravni izganjanja z nogo iz kmetijske zadruge. Na žalost jih to ni ne pametilo ne emancipiralo.

Drugo vprašanje je: Kaj bi na vse to rekel pokojni Alija?

„Če ni Boga, je vse dovoljeno.“ ("Moj beg v svobodo", 1999.) „Dobrega kristjana bolj cenim kot slabega muslimana. Ne morem braniti nečesa samo zato, ker je muslimansko (a ni islamsko), niti ignorirati nekega dobrega, ker je tuje.“ ("Moj beg v svobodo", 1999.) „... kar prihaja, so skrajne neenakosti – imeli boste bogataše, vojne dobičkarje, ki bodo, da uporabim ta tukaj povsem upravičen izraz, izkoriščali navadne ljudi, ki ne bodo imeli dela. In potem, seveda, neizbežna vprašanja pravice in krivice. Torej, vi, ki boste morali voditi ta narod v miru, se dobro pripravite na to! Naj nam Bog pomaga.“ (Konvencija SDA v Sarajevu, 25. marec 1994, objavljeno v knjigi 'Čudo bosanskog otpora', Odabrani govori, intervjuji, izjave (december 1993 – december 1994)” „Nihče ne more imeti dveh ali več funkcij, ki po opisu ali svoji naravi zahtevata celodnevno angažma (polni delovni čas in stalno zaposlitev).

To je bil doslej včasih primer. Izjema so lahko le univerzitetni profesorji za omejeno število ur. Nihče ne more imeti polne plače za dve funkciji, kar je bil prav tako primer. Oseba, ki ima (ali ima njen ožji družinski član) zasebno podjetje, ne more biti na kakršni koli pomembni državni funkciji. Naj se ukvarja s podjetjem. Ne smemo dovoliti, da so posamezniki v upravnih odborih več podjetij ali ustanov. Prav tako bi bilo koristno, da se v upravne odbore vključijo tudi upokojenci, strokovnjaki s področno področij, ki imajo čas in izkušnje, da pomagajo izvršnim organom pri proučevanju nekaterih... Treba je preispitati obnašanje direktorjev nekaterih podjetij glede zapošljevanja borcev. Na svojih mestih ne morejo ostati tisti, ki niso zapošljevali borcev, čeprav bi lahko.

Na funkcije predlagajte borce (bojevite ljudi, ki imajo svoje stališče in ga branijo), ne uradnike.“ (Obračanje odborom in kadrovskim komisijam SDA, 20. oktober 1998, iz Sarajeva) „Potisnite te ljudi iz stranke. In ko gre za odpiranje stranke (odpiranje SDA novim članom), ne puščajte toliko vrat odprtih, da se ne bi notri uvlekli tudi nepošteni. Mislim, da v tej smeri nismo imeli kriterijev, in upravičeno nas včasih grajajo, kritizirajo, poskušajo pridobiti politične točke, nato pa pravijo, da je ta in ta človek v SDA.“ (12. januar 1994.)

„Poslušal sem jo, ker sem vedel, da ima prav. Malo ljudi lahko brani dušo, ko vstopi v politiko. Oblast jih opije in jih ne morejo prepoznati niti lastni sorodniki.“ (po kolumni Seada Omeragića, konec leta 2015, za NAP, Alija Izetbegović mu je izrekel to misel že davnega leta 1992, ko je komentiral nezadovoljstvo neke starejše Bošnjakinje, ki ni želela, da bi njen sin postal minister) Tako je govoril Alija. Z drugimi besedami, na srečo ali na žalost, je že povedal. In zapisano je, vendar ljudje ne radi berejo. Kolikor se jaz razumem v politiko, poti in Bosno in Hercegovino... oziroma, kar se mene tiče, je v teh nekaj kratkih citatih vsebovana „Alijina pot“. Vsa vprašanja, ki jih lahko in jih morda ne smemo postaviti, bi lahko obsegla le eno: Koliko je Alije Izetbegovića v bošnjaški in bosanski politiki leta 2020?

Daleč od tega, da Bošnjaki ne potrebujejo svoje stranke... seveda jo potrebujejo. Daleč od tega, da Bošnjaki ne potrebujejo nacionalnih institucij... seveda jih potrebujejo. Daleč od tega, da Bošnjaki muslimani ne potrebujejo osrednje verske institucije... seveda jo potrebujejo. Vendar nobena od omenjenih instanc v tej obliki, v tej funkciji, v tem kapacitetu in v takšni, kot so! Zakaj? Zato, ker vse te institucije in organizacije menijo, da narod obstaja samo zato, da jim zagotovi položaje, funkcije in vpliv oziroma oblast in moč, ne pa da one obstajajo zato, da bi narod popeljale k afirmaciji, napredku in boljitku. Sam ne vem, kolikokrat sem že napisal: poistovetiti stranko, skupnost, katero koli organizacijo z narodom je pogubno do mere, ki meji na kolektivni samomor.

Usoda katere koli organizacije – in zlasti politične – je večinoma enkratna, začasna, kratkotrajna in negotova... stranka lahko nastane in izgine, se razpusti ali transformira, je na oblasti ali preide v opozicijo... usoda naroda pa ne bi smela biti predmet takšnih nihanj.

In nikakor ne bi smela biti prepuščena volji enega človeka.