EDIN URJAN KUKAVICA Ramazan je!

Piše: Edin Urjan Kukavica

---

Ramazan je. 

V naslednjih nekaj kolumnah vam bom, kolikor bo v moji moči, pripovedoval nekaj zgodb o ljudeh, dogodkih in pojavih, katerih glavni liki so ljudje, pa tudi živali. Slabih ljudi, bili oni glavni ali stranski liki zgodb, ne bom omenjal po imenu, da ne bi tisti, ki jih po lastnostih prepoznate v teh kratkih zgodbicah, rekli: „To so zgodbe o nekih pozabljenih ljudeh iz davnih časov“, ker niso. Slabi ljudje in grde lastnosti so slabi ljudje in grde lastnosti ne glede na čas, prostor in okoliščine. Dobre pa bom omenil in po imenu in po delu, ker dobri ljudje in lepe lastnosti so dobri ljudje in lepe lastnosti za vse čase. Allah, Vzvišeni, v Kur'anu Časnem, v suri Hud, govori Svojemu poslancu in ljubljencu, Muhammedu (mir naj bo z njim in njegovimi): “Vse zgodbe o poslancih, ki ti jih pripovedujemo, so zato, da s tem utrdimo srce tvoje, ker v njih ti pride Istina, pouk in opomin za vernike.” Začeli bomo, kot pritiči, z Bismilo, ker: „Če ptica dela, ko hoče poleteti, pozabi Boga slaviti, krila zaman razpenja, cilja ne more doseči, temveč bo padla, da se nikoli ne dvigne.“

Ramazan je. Preživite ga v družbi dobrih, izbranih Allahovih sužnjev, če pa ne veste, kdo so, naj vam kot vodilo služi predaja, ki se prenaša od Allahovega poslanca Muhammeda (mir naj bo z njim in njegovimi), ki je, ko ga je enkrat nekdo vprašal: „Koga lahko smatram za najboljšega prijatelja?“ odgovoril: „Tistega, ki ti pomaga (ki se ti pridruži), ko omenjaš Boga, in tistega, ki te opomni na Boga, ko Ga pozabiš“ - je rekel poslanec. „Kateri prijatelj je najslabši?“ so vprašali naprej. „Tisti, ki ti ne pomaga (ki se ti ne pridruži), ko omenjaš Boga, in te ne opomni na Boga, ko Ga pozabiš“ - je odgovoril poslanec. „In kdo je najboljši od vseh ljudi?“ „Najboljši od vseh je tisti, ki ga, ko ga pogledaš - se spomniš Boga“ - je odgovoril Allahov poslanec Muhammed.

Hazreti Džunejd (sveta naj bo Tajna njegova), pravi: “Pripovedovanja šejkov o znanju in obstojni spoznavi so vojska med vojskami Allaha, Vzvišenega. Ko obvladajo neko srce, porazijo in iz njega prežnejo svoje nasprotnike – strast in privide.“ Pir iz Herata ali, v lepem bosanskem jeziku, Starč iz Herata – Abdullah Ensari (naj bo Allah zadovoljen z njim), je oporočil svojim tovarišem: “Zapomnite si pripovedovanja, ki jih boste slišali od nekoga med šejki. Če vam to ne bo uspelo, si zapomnite vsaj njegovo ime, da bi imeli od tega korist.” Kajti, v predaji se pravi, da bo Allah, Vzvišeni, jutri, na Dan Velikega sodnega dne, vprašal svojega sramnežega, grešnega sužnja: “Si poznal tega in tega učenjaka in arifa v tej in tej soseski?” “Da”, bo odgovoril ta. In tedaj bo prišel ukaz: “Zaradi poznanstva z njim ti je odpuščeno!” 
Gotovo, ena najbolj znanih osebnosti vseh zgodb, ki si jih muslimani po vsem svetu pripovedujejo že stoletja, je Nasruddin-hodža, alim in arif iz 13. stoletja, ki ga bo zgodovina pomnila in omenjala kot nepremagljivega šereta in veseljak, kateremu človek česa ne more primerjati. Kratke zgodbice. Če me boste poslušali, se ob kratkih zgodbicah, ki jih boste slišali, ne boste samo nasmejali, ampak boste o vsaki vsaj malo razmišljali in iz malo besed, s katerimi so zapisane in pripovedovane, potegnili pouk, kajti, kolikor so se ljudje smejali Nasruddinu, se je on, čestiti, gotovo smejal slažje in pogosteje.

Nasrudin-hodža je cel dan delal na polju. Bil je utrujen, poten, oblačila so bila prašna, čvevli pa blatni. Ker je postil ramazanski post, je bil tudi zelo lač. Vendar se je večer bližval in Nasrudin je vedel, da bo kmalu lahko utišal lakoto. Najbogatejši človek v naselju je vse povabil na iftar v svojo hišo tisti večer. Po končanem delu je Nasrudin ocenil, da če bo čel domov, da se preobleče, bo zamudil na iftar. Smatral je, da je bolje, da gre, čeprav v prašnih oblačilih, kot da zamudi. Zato se je odpravil k bogataševi hiši, sanjajoči o okusni hrani, ki ga je tam čakala. Ko je prispel, mu je bogataš odprl vrata. S prezirom je pogledal njegova prašna oblačila in umazane čvevle, nato pa brez besede dobrodošlice nakazal, naj vstopi, in se ž hitro oddaljil od njega. Nasrudin je prišel do skupine ljudi, ki so bili oblečeni v najboljša oblačila. Na mizi je bila raznovrstna okusna hrana, od slanih do sladkih jedi.

Tudi če se je žuril, da bi čim prej prišel na iftar, so bila vsa mesta že zasedena, nihče se ni trudil, da bi mu naredil prostor, da bi sedel. Pravzaprav ga ni nihče niti povabil, da bi jedel. Moral je sežhati po hrani Čez ljudi, da bi se mu vsaj nekaj znašlo na njegovem krožniku. Nihče se ni pogovarjal z njim. Kot da ga sploh ni bilo. Zaradi takšnega odnosa prisotnih Nasrudin ni čutl slasti hrane, ki jo je jedel, tako da se je po nekaj grižajih odločil oditi. Pohitel je domov in se preoblekel v svoja najboljša oblačila, kar je vključevalo tudi lep plašč. Nasrudin se je nato vrnil nazaj na iftar. Tokrat ga je domačin sprejel z velikim nasmehom na obrazu. „Vstopi, vstopi“, mu je srčno rekel. Ko je vstopil v prostor, so mu ljudje začeli mahati in ga klicati, želeli so, da bi sedel prav ob njih, da bi jedel.

Nasrudin je tiho sedel. Vzel je datel, ga je previdno položil v žp plašča in rekel: „Jej, plašč, jej.“ Nato je vzel k kos kruha, ga dal v žp in rekel: „Jej, plašč, jej.“ Tako je Nasrudin nadaljeval s hranjenjem svojega plašča z vso okusno hrano.

Kmalu so vsi v prostoru zbegano gledali v Nasrudina in se spraševali, kaj počne. Domačin je prišel in vprašal: „Nasrudin, kaj počneš? Zakaj tako ravnaš?“
„Pa, ko sem prvič prišel na ta iftar v svojih starih delovnih oblačilih, nisem bil dobrodošel. Nihče se ni pogovarjal z mano. Ampak ko sem oblekel ta plašč, me je nenadoma vsa kdo toplo sprejel. Tako sem spoznal, da nisem jaz tisti, ki je dobrodošel, temveč moj plašč. Prav je potem, da njemu dam jesti.“

Ramazan je. 

Prosim Allaha, Vzvišenega, naj nam omogoči in pomaga, da ga postimo tako, kot bo On (Vzvišen je On!) zadovoljen, da ga izpolnimo z iskrenim in predanim ibadetom in da tisto, kar od njegovih blagoslovov v njem pridobimo, prenesemo v preostanek leta.

}