
Piše: Edin Urjan Kukavica
Ni dolgo ni bilo treba čakati na novo svinjarijo MD – v režiji DL – s katero se bomo vsi zabavali, da se oni ne bi rabili ukvarjati z resnimi temami. Rezervna policija bi se morala najprej bati Srbov v RS. To bi, če nič drugega, po dogodkih na Trgu Krajine ali Trgu David Dragičević, moralo biti jasno tudi najbolj neumnemu človeku v tem delu Bosne in Hercegovine. Med Srbi v RS se bo zbralo 1000 kdo-ve-kakšnih likov, zakonito oboroženih s puškami, z pooblastili, ki niso le v nasprotju z Ustavo BiH, evropskimi konvencijami o človekovih pravicah ter Zakonom o kazenskem postopku BiH ... ampak tudi z zdravo pametjo, še posebej v delu, ki predvideva možnost „legendarizacije“ oziroma skrivanja identitete, ko delujejo kot informatorji ali prikriti preiskovalci, z možnostjo odvzema prostosti osebi, če obstajajo utemeljeni sumi, da je storila kaznivo dejanje in če obstaja kakršen koli razlog, naveden v Zakonu o kazenskem postopku RS ... Za koga, a proti komu bo delalo teh 1000 – sprva 100-200 oseb, kot je rekel človek z najbolj urokljivimi očmi na svetu – ostaja videti, vendar je že na prvi pogled, ne glede na to, kako urokljivo je, jasno, da bodo migranti (ki jih v RS sploh ni) njihova zadnja skrb ...
Kakorkoli že, vsi dobronamerni v tej državi bi se morali končno začeti skrbeti ne le, zakaj se vse pogosteje govori o „ne daj Bože“ in „daj Bože“. Predolgo se molči o tem, da je vojna edina dovolj velika tančica, s katero bi se lahko skrili vsi lopovščini, kraje, ropi, poneverbe, nevložene obtožnice, nevložene kazenske ovadbe in neprocesuirana nedela proti državi, družbi, državi in (vsem) narodom. In to je le ena stvar, ki bi nas morala skrbeti. Druga, neprimerljivo resnejša je dejstvo, da očitno ni načina, da bi se zbrala koalicija zainteresiranih oseb, ljudi, organizacij ... kogar koli in česar koli, ki bi se (za)ukvarjali s povečanjem eksistenčnega minimuma, volilnega cenzusa in koeficienta inteligence namesto števila oboroženih ljudi in puškinih cevi, proračuna, pavšalov, rednih in izrednih prihodkov proračunskih uporabnikov, davkov, parafiskalnih dajatev ...
Zakaj je tako težko zbrati bošnjaško koalicijo ali vsaj koalicijo za Bosno zainteresiranih strank (ta pojem „pro-bosanski“ me spravlja iz kože)? Je problem v tistih, ki jo zbirajo: 1. Zato, ker je SDA do zdaj izneverila zaupanje vseh strank in partij, ki so kdaj koli koalirale z njo na kateri koli ravni in v katerem koli kapacitetu, in zato nihče noče biti (ponovno) prevaran? 2. Zato, ker so predstavniki SDA v tej koaliciji liki, s katerimi nihče noče imeti opravka? 3. Zato, ker nihče ni prepričan, v kaj se dejansko spušča, kaj ga v tej koaliciji čaka in za kaj bi lahko bil (so)odgovoren? 4. Zakaj so se njegovemu očetu na poziv odzvali vsi – tudi tisti, ki so ga imeli radi, in tisti, ki ga niso? Ali pa je morda 5. problem v samem BI in najužem krogu njegovih sodelavcev? Na primer ... AO, AS, ŠDŽ ... ali svetovalcev, ki jih je v amanet pustil svojemu nasledniku v Predsedstvu, zbrani le po enem pravilu, o katerem sem včeraj slišal: „prijatelj družine“(?!)?
Ali pa je morda problem v tistem, okoli česar bi se ta koalicija morala zbrati.
Namreč, koalicija se – če je potrebno pojasnilo – zbira okoli nekoga ali okoli nečesa. Kar se prvega tiče, v konkretnem primeru ni okoli koga, kar se tiče drugega ... tu je situacija neprimerljivo bolj zapletena. Namreč, na kratko, in da bi se (koalicija) zbrala okoli nečesa, je potrebno, da jo zbere „nekdo“, tega pa, kot smo že ugotovili, nimamo. Tudi vprašanje „zakaj nimamo“ ni posebej težko: vodja (koalicije) bi moral (vsaj) z vizijo biti (vsaj) sto let pred najboljšim med tistimi, ki jih zbira, da jih vodi, in nikakor ne sto let za najslabšim med njegovimi sledilci ...
Odgovor na vsa zgoraj zastavljena vprašanja je: Da ... je ... zato!
Dva (koalicijska) poskusa, in sicer BH-blok in SDA-jev poziv k široki povojni koaliciji, sta neposredno in vzajemno destruktivno usmerjena drug proti drugemu, brez (vsaj) kančka, da bi se lahko dogovorila, da eni vladajo na eni, drugi pa na drugi ravni in da s tem vsak posebej ali vsi skupaj pokažejo resnično in iskreno zanimanje za dobrobit države in naroda. Ampak ne...! Primitivni partikularizem, zaščita lastnih interesov in (o)vladanje proračunov sta preča kot katera koli domoljubna zgodba.
Etnonacionalno zbiranje, mobiliziranje in uniformiranje ter nekakšno kolektivno identificiranje, katerih osnove, razlogi ali namen niso jasni niti najbolj zagrizenim nacionalistom, še posebej pa tistim, ki se individualno nimajo s čim drugim opredeliti kot z narodom – eksistenčno popolnoma nepomemben skupek nekakšnih dejstev... Izmislili smo si velikosti, jih posvetili v moralne, politične in nacionalne vertikale ... poluinteligente, ki so kot standard uvedli primitivni redukcionizem, poistovetenje zamisli z idejami, ljudi s funkcijami in funkcij z avtoriteto, sreče z materialnim stanjem in materialno stanje z uspehom ... poistovetenje kraja rojstva s hišno vzgojo, vzgoje z izobrazbo, izobrazbe z akademskim nazivom, nazivov z učenostjo, in učenosti z manirami ... narodov z narodi, narodov s političnimi organizacijami, političnih organizacij s strankami, in strank z narodi, z vsem in vsakim moškim, žensko in otrokom, rojenim v družinah, ki jih niso izbrali, od staršev, ki jih – prav tako – niso mogli izbrati, so dobili imena, ki so jim lahko všeč ali ne ... in zaradi vsega tega, česar niso mogli izbrati, se lahko zlahka znajdejo v situaciji, ko je njihovo življenje vprašljivo (za to priložnost bomo zanemarili dejstvo, da so si to situacijo sami izbrali) ... Promovirali smo izmišljotine v resnice, nato pa jih zaščitili kot dogme, ki jih ne le ni dovoljeno preizpraševati, ampak jih jih ni dovoljeno niti izgovoriti ... gotovo, vse to nas bo stalo preveč: bo uničilo tako stranke kot (njihove) narode, pa tudi nas, ki smo se tam le znašli.
Da ne ostanem nedorečen ali nejasen: politika, ki temelji na zgoraj navedenih predpostavkah – in vsa politika v Bosni in Hercegovini je takšna – je pogubna do mere, da meji na kolektivni samomor. In pri tem kolektivnem samomoru bi bili Bošnjaki ponovno največje žrtve. Zakaj? Ne zato, ker so najštevilnejši, ampak zato, ker so v tej celotni nacionalni in nacionalistični zgodbi najmlajši, najneizkušenejši in najbolj izgubljeni ... ampak to je vendarle posebna in ločena zgodba.
No ... Ali obstajajo na bosanskohercegovski ali vsaj bošnjaški politični sceni brezgrešni, popolni ali idealni politični akterji? Ne! Ali obstajajo takšni posamezniki? Ne! Ali obstaja kakšna politična organizacija, ki ima moč, da se sooči s svojimi pomanjkljivostmi, jih odpravi v rekordnem času in se vrne v politično življenje očiščena in umita? Ne! Ali obstaja kdo na bh-politični sceni, ki je pripravljen za splošno dobro, za dobrobit naroda, iz katerega prihaja, za medstrankarsko usklajevanje ... umakniti se iz politike? Ne! Torej ... Neformalni volilni slogan iz leta 2014, pa do neke mere tudi iz leta 2018 – izvolimo manjše zlo! – je žal postal grenka resničnost.
Ali ni čas, četrt stoletja in več, odkar smo začeli to zgodbo, da jo podvržemo kakšni recenziji, lekturi in korekturi, da si vsaj sebi priznamo, kje in kako smo grešili, da se kritično soočimo z resničnostjo, s problemi obremenjeno sedanjostjo in negotovo, a nimalo lepo prihodnostjo ...? Ali ni čas za sklic kakšnega „bosanskega zbora“, osvobojenega osebnih, strankarskih, ideoloških in vseh drugih dogem, in kljub vsej manjkavosti vseh in vsakogar na politični sceni v Bosni in Hercegovini, kompleksnost in nujnost situacije narekuje, da vse te zanemarimo in zberemo nekaj, če ne zaradi drugega, potem zaradi preprečitve gotovih in bližnjih negativnih posledic njenega nesklicanja.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija

Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija























