EDIN URJAN KUKAVICA Islam je dobročinstvo

Piše: Edin Urjan Kukavica

---

Islam ni religija, muslimani pa ne bi smeli biti religiozni ljudje. Težava ni le definicijske, temveč tudi vsebinske narave. Islam je vera, vseobsegajoč način in sistem življenja, v katerem je vseh dvaindvajset ur na dan, sedem dni v tednu in 355/365 dni v letu natančno in precizno znano, kaj, kdaj in kako je treba delati, storiti in/ali ne storiti; muslimani so – ali bi vsaj morali biti – zvesti (verni), predani in zvesti svoji veri, tako da živijo svoja življenja v zavedanju, da – končno – niso lastniki ničesar, od svojih življenj in usod do dogodkov v svetu in vesolju, lahko pa s svojim vedenjem in delovanjem pomembno in znakovito vplivajo na vse, ker vse, kar storijo na tem minljivem svetu, neposredno odmeva v njihovem lastnem prihodnjem svetu. 

Poleg tega bi morali muslimani, verni (verni), na podlagi dejstva, da se to odraža v njihovem prihodnjem svetu, vedeti, da jim je njihov Gospodar predpisal le malo znanja in da iz tega malo znanja nikakor ne bi smeli soditi o nikomer in ničemer, deloma zato, ker ne vedo dovolj, deloma pa zato, ker jim bo sodelovano. Iz navedenega izhajajo tri osnovne paradigme islama, katerih bi se verni (verni) morali držati z namenom mirnega življenja na tem in odrešitve na Onostranstvu: samo Bog ima, samo Bog ve in samo Bog (ima pravico) soditi. Vsako kršenje ravnotežja, ki temelji na tem prestolu, ogroža stvariteljsko harmonijo in vnaša nered tja, kjer je Bog, Vzvišeni, določil, da bo red. Z drugimi besedami, vsako prevzemanje katerega koli od teh (božanskih) prerogativov s strani človeka predstavlja vmešavanje v Božje zadeve in stvari, pripisovanje božanskih lastnosti in pooblastil sebi in človeka vodi v najhujši greh, ki ga, kot pravijo, Bog, Vzvišeni, nikomur ne bo odpustil – širk, pripisovanje Boga (sebe) kot druga in ortaka. 

Eno od čudes Božjega stvarstva je, da nikoli ni ustvaril, niti ne bo, dveh enakih rož ali bilk – čeprav se nam, ljudem, vse rože in bilke iste vrste zdijo skoraj ali popolnoma enake – kaj šele, da bi ustvaril dva enaka človeka, enakega videza, z enakimi lastnostmi, sposobnostmi, možnostmi in, logično, niti z enako kapaciteto za verovanje in izpolnjevanje verskih predpisov. „Človek je moja skrivnost, jaz pa njegova skrivnost,“ nam vzvišeni Bog pravi s to preprosto povedjo, s katero odkriva in zakriva toliko resnic o Njegovem zadnjem in najpopolnejšem stvarstvu, kolikor jih ne more biti v vseh knjigah sveta, napisanih in nenapisanih. Ena največjih in najpomembnejših je seveda ta, da nobenemu človeku ni razodeto stanje drugega človeka, niti njegovo verovanje ali neverovanje, in da si noben človek ne sme vzeti (za) pravice, da drugega človeka obtoži ali, bog ne daj, obsodi, da je nevernik. S sunetom preroka islama nam je dovoljeno, celo obvezni smo le potrditi vero tistemu, ki ga vidimo, da moli Bogu. Vse razen, zunaj in preko tega je tisto, kar so naši častitljivi predniki in predhodniki imenovali „bogovanje“, torej sodelovanje na podlagi malo znanja in celo pripisovanje božanskih pooblastil sebi. 

Po drugi strani nam prerok islama neposredno pove, kdo ne spada med njegove sledilce, vernike, muslimane, in nas ostro opozarja z besedami: „Ni od nas...!“ – „Ni od nas tisti, od čigar jezika in rok niso drugi ljudje varni!“ „Ni od nas tisti, ki ne spoštuje starejših in ni usmiljen do mladih.“ „Ni od nas tisti, ki vara.“ „Ni od nas tisti, ki se nasiti, medtem ko njegov sosed strada.“ „Ni od nas...!“

„Najbližji mi boste tisti med vami, ki boste imeli najlepši ahlak, ki ste skromni in ki mirite in zbližujete,“ ker, „poslan sem,“ pravi prerok islama, „da dopolnim človeški ahlak (moralnost, značaj, lepo vedenje).“

„Allah, resnično, ne gleda ne na vaša telesa ne na vaš videz, ampak gleda v vaša srca in vaša dejanja.“ ker, srca so „Božje posode na zemlji. Najljubše so mu tiste posode, ki so najčistejše, najtrdnejše in najtanjše: čiste od grehov, trdne v veri in tanke (nežne) so do ljudi.“ „O ljudje!“ pravi Vzvišeni, „Iz enega moškega in ene ženske smo vas ustvarili, vas narode in plemena, da bi se med seboj spoznavali; zagotovo je med vami najčastnejši tisti, ki je najbolj bogaboječ“ ali „Najuglednejši pri Alahu je tisti, ki se ga najbolj boji.“ (49:13) Ljudje se v islamu med seboj ne razlikujejo ne po poreklu, ne po barvi kože, ne po položaju, ne po premoženju... ampak samo po bogaboječnosti, ki jo dokazujejo z dobrodelnostjo. A „dobrodelnost je, da obožuješ Alaha, kot da bi ga videl, kajti čeprav Ga ti ne vidiš, On tebe, zares, vidi.“ 

Ramazan je. Mesec, v katerem je prepovedano vojskovanje, ni pa prepovedan džihad; najboljši džihad je boj proti lastnim strastem in željam. Ramazan je, in predpisan nam je džihad! Džihad na Allahovi poti, Njemu, Vzvišenemu, najljubše delo, varovanje jezika; najvrednejše delo, izkazovanje ljubezni do ljudi; najboljše verovanje, vedeti, da je Allah, Vzvišeni, vedno s teboj, kjerkoli se nahajaš; najboljša miloščina, pridobivanje znanja in poučevanje drugih; največja dobrota in velikodušnost, obiskovanje tistih, ki tebe ne obiskujejo, dajanje tistim, ki so ti odrekli, odpuščanje tistim, ki so ti storili krivico; skrivanje tujih sramot, spominjanje lastnih napak in pomanjkljivosti; najbolj skrbna vera, skrb za posvetne in onostranske zadeve; uporaba petih stvari, preden nas zadeneta drugih pet: življenja pred smrtjo, zdravja pred boleznijo, prostega časa pred zasedenostjo, mladosti pred starostjo in bogastva pred revščino. Ramazan je; sveti mesec za mudžahide – borce na Allahovi poti. Mudžahid je tisti, ki je zgodaj vstal in zapustil svojo hišo, da bi zaslužil in nahranil svoje otroke, tisti, ki je šel delat, da bi nahranil in vzdrževal svoje stare in onemogle starše, celo tisti, ki je pohitel zaslužiti zase, če njegov namen ni bil, da bi se s svojim premoženjem in imetjem bahal in povzdigoval pred drugimi ljudmi. 

Ramazan je. Najboljši iftar je tisti, ki si ga zaslužiš s svojim lastnim delom.

Nekdo bo vprašal: „Vse to je dobro, a obljubil si zgodbe o Nasrudin-hodži!? A nisi niti omenil.“ Evo, dve hazreti Nasrudinovi. Prva: ko je Nasrudin hodža prevažal učenjaka čez reko, mu je rekel nekaj slovnično nepravilnega. „Ali nikoli nisi preučeval slovnice,“ ga je vprašal učenjak. „Nisem,“ je odgovoril hodža. „Potem si pol svojega življenja zapravil,“ je rekel učenjak, ga sočutno gledajoč. Nekaj kasneje se je hodža obrnil k popotniku: „Ali si kdaj učil plavati?“ „Nisem,“ je odgovoril učenjak. „Potem je vse tvoje življenje zapravljeno,“ je rekel hodža. „Tonemo.“ In druga: nek popotnik, ki je šel skozi mesto, je naletel na veliko skupino ljudi, ki so pospremili pogreb. Nasrudin je stal na vogalu in opazoval ljudi, ki so šli mimo. „Kdo je umrl?“ je vprašal popotnik Nasrudina. „Nisem prepričan,“ je odgovoril Nasrudin, „ampak mislim, da je to tisti, ki je na krsti.“