Edin Urjan Kukavica: Bosno in Hercegovino vladata laž in strah

Piše: Edin Urjan Kukavica

---

Kako je in zakaj je ena navadna strankarska deklaracija brez kakršne koli pravno zavezujoče moči vrnila Bosno in Hercegovino v leto 1990?

Kakršnakoli sprememba na oklepljeni, nato pa betonirani politični, administrativni ali dejanski sceni Bosne in Hercegovine je dejanje, ki zahteva angažma in delo, v katerega se nihče v tej generaciji politikov, domačih in mednarodnih, ni pripravljen in se ne bo podal... Predvsem zato, ker je to nepredstavljivo veliko dela, nato pa (ali predvsem) preprosto zato, ker tega nihče ne potrebuje, nikogar ne zanima in ni ničemur interes ali pa nihče v tem ne vidi svoj interes. Namreč, preveč ljudi v trenutnem norem stanju in situaciji predobro služi, pa tudi preveč igralcev se je vživelo v svoje zgodovinske vloge... tako da bi vsak korak k kakršnikoli spremembi stanja - na bolje ali celo na slabše - preveč ljudi, ki se sprašujejo, pustil ali brez denarja ali brez smisla.

Navedeno vse enako velja za deklarativno in odločno zavzemanje za spremembe Ustave, notranjo teritorialno in administrativno reorganizacijo Bosne in Hercegovine ter vzpostavitev enotne državne, regionalne in lokalne oblasti z vsemi osnovnimi in spremljevalnimi elementi, ki jih takšen potez in proces zahtevata, kot tudi za osamosvojitev RS in/ali legalizacijo Herceg Bosne kot tretjega entiteta (namesto tihega toleriranja usklajene ekonomske in propagandne okupacije Zahodne Hercegovine ali vsega južno od Konjica).

Z drugimi besedami, če bi to - enotna BiH - bil čigarkoli strateški interes, ne od leta 2009, ampak najkasneje od leta 1999, bi bili narejeni strateški potezi, s katerimi bi se najprej preprečila uporaba etnične slike in demografske strukture BiH, na primer, kolikor je to le težko predstavljivo, z doslednim in vztrajnim vztrajanjem pri popolni, učinkoviti in vzdržni izvedbi Aneksa VII Daytonskih mirovnih sporazumov (vrnitev beguncev in razseljenih oseb iz predvojnih krajev bivanja in življenja), če je treba, tudi z nekaterimi radikalnimi ukrepi, kot je administrativna prepoved ali onemogočanje poceni prodaje premoženja in naselitve v dele ozemlja pod nadzorom ARBiH (natančneje, reintegrirane občine Vogošća, Ilijaš, Ilidža...), nato pa z vrsto ukazov in prepovedi na področjih od politike do gospodarstva ali jasneje od birokracije in administracije preko institucionalizacije do privatizacije.

Nadalje, vrsta dejstev, od katerih je prvo, da celotno „zgodbo“ ponovno aktualizira stranka, ki je že četrt stoletja v prvi vrsti borcev za etno-nacionalne pravice samo enega naroda, nato pa, da se aktualizacija zgodi v času vseh vrst napetosti in vlečenja glede (ne)oblikovanja oblasti ter nesramnega pogojevanja s tem ali onim z vseh strani, govori več kot sam potez.

Namreč, v najboljšem primeru gre za še eno prozorno, operetno in nevarno predstavo, ki bo na žalost prinesla le to, da se bo za zaveso skrilo nešteto zamujenih priložnosti, starih in novih laži ter neuresničenega za enotno Bosno in Hercegovino. Poleg tega - in bolj nevarno od tega - je, da vsaka takšna izjava, kolikor koli je krhka glede obljubljajočih in izvajajočih, gre na roko zagovornikom in izvajalcem del na osamosvojitvi RS in legalizaciji HB, katerim, ne smemo pozabiti, čas gre na roko.

A niti BI s celotno SDA in IZ, niti ŽK z deset ali celo stokrat večjim in vplivnejšim DF-om, ne razpolagata ne z notranjo voljo in zainteresirano močjo, niti nista sposobna zbrati kritične - recimo nadpolovične večine - potrebne za sprožitev kakršnegakoli poteza na tej poti. Zakaj? Enostavno: zato, ker so prav oni - med drugim - tisti, ki v celotni tej zgodbi predobro služijo in imajo vloge, o katerih niso sanjali niti v najbolj erotičnih sanjah.

Vse v vsem, kdor koli ga je izmislil, gre za še en slab potez pod povprečnim politikom, nič drugačen od vseh prejšnjih od ponovnega sproženja tožbe do napovedi revizije imena RS, morda dobro zamišljen, morda iskreno motiviran, morda celo potiho željen... ampak običajno nesrečno tempiran in katastrofalno izveden... tako da v najboljšem primeru izgleda kot faul v kazenskem prostoru MD in DČ. Res je, da obstajajo tudi namerni fauli in namerno napačno podane žoge.

Edino smiselno izjavo, ki se je pojavila v zadnjih nekaj dneh šmirantskega paradiranja za in proti Bosni (in Hercegovini), je dal ŽK, češ da (parafr.) „Republika Bosna in Hercegovina ni nikogaršnje ne zasebno ne strankarsko lastništvo, niti politični kapital“ ...ampak težnja, želja in sanje preveč lepe in krhke, da bi jih pustili komurkoli sanjati (dodano EUK).

Pa kako je potem, in zakaj je ena navadna strankarska deklaracija brez kakršne koli pravno zavezujoče moči vrnila Bosno in Hercegovino v leto 1990?

Bosni in Hercegovini, kljub Ustavi, ne vladajo ne Bošnjaki, ne Srbi, ne Hrvati, ne Ostali... Bosni in Hercegovini vladata strah in laž. Strah ne vlada le mednarodnim odnosom, ampak predvsem notranjimacionalnim, ker vsako nasprotovanje dominantnemu etnonacionalističnemu narativu v najmanjšem, (do)nese obtožbe za nacionalno izdajo, nato pa tudi vse druge vidike neposrednega in posrednega pritiska, večinoma eksistencialne narave.

Kar se pa tiče laži, jih je več vrst. Največja laž, na katero smo vsi kolektivno in posamezno nasedli, je, da v Bosni in Hercegovini obstajajo tri strani. Nikoli niso obstajale! Od nekdaj sta obstajali le dve: za in proti Bosni in Hercegovini. Iz prvih štirih odstavkov sami sklepajte, kdo je proti in kdo za BiH, vključno s temi, ki se pretvarjajo, da so državljanski, levi, neodvisni, pravični, narodni... Ena najneumnejših pa je, da državljanska Bosna in Hercegovina škoduje komurkoli, tudi večno minoriziranim ali majoriziranim Hrvatom...

Česa se bojijo Hrvati v Bosni in Hercegovini, ko, kljub sodbi Mednarodnega sodišča pravice za združeni zločinski podvig (treba mu je prenehati tepati UZP), razpolagajo z najmanj 50 % oblasti (če ne celo več... dalo bi se enostavno ugotoviti z etnonacionalnim popisom državnih uslužbencev in uradnikov, direktorjev agencij in predsednikov ter članov uprav skladov...), nadzorujejo vse tokove proračunskega denarja na dveh ravneh: državni in federalni, nesporno in neizpodbitno vladajo na najmanj treh kantonih / županijah v FBiH in delijo oblast v še dveh-treh... medtem ko jih hkrati takšna participacija v oblasti RS sploh ne zanima.

Česa naj se bojijo Srbi v Bosni in Hercegovini, ko, kljub sodbi Mednarodnega sodišča pravice za genocid, razpolagajo z Republiko Srpsko, edinim plenom iz vseh vojn, sproženih in vodenih kdaj koli, še posebej pa teh nekaj – če Bog da, zadnjih – na ozemlju bivše SFR Jugoslavije?

Objektivno, edini, ki imajo razlog za strah, so Bošnjaki. Obujeni nacionalistični apetiti Hrvaške in Srbije še niso zadovoljeni, deloma s tem, da sedanje stanje in situacija – čeprav neizmerno spominjajo na stanje, vzpostavljeno leta 1939 s sporazumom Cvetković – Maček – je takšno le *de facto*... za popolno zadovoljitev je potrebno to definirati tudi *de jure*: *entitetizirati* celotno ali del Federacije BiH kot Herceg Bosno, odcepiti Republiko Srpsko, Bošnjake... pa evtanizirati = smatrati ali narediti, da jih ni, ali jim dati občutek varnosti, jih zbiti na lahko obvladljiv teritorialni odstotek, v katerem bo večina in bodo vladali „muslimani“, ter narediti vse, da se – deloma od znotraj, deloma od zunaj – radikalizirajo in sami obsodijo na propad.

Stereotipiziranja nikoli niso bila dobra, generaliziranja pa so redno napačna, ker vedno obstajajo izjeme (res je, večinoma tiste, ki potrjujejo pravila). Zato, ne da bi govorili o vseh, ampak o mnogih... Koliko poznam etnonacionalne Srbe, so vojne sprožali tudi zaradi večjih prevar in manjših laži kot je samostojnost Republike Srpske. Koliko poznam etnonacionalne Hrvate, če se ne izselijo in navijajo iz tujine, bodo še naprej čakali, da vidijo, kdo je močnejši, nato pa bodo v muljastem blatu poskušali iztržiti nekaj zase. Koliko poznam Bošnjake, in njih poznam najbolje, vsi znaki kažejo, da jih bo njihova sveže odkrita etnonacionalna politika z veliko nevednostjo in nesmiselnim usmiljenjem, pomnožena z diplomatskim in političnim genijem iz „sosednjih“ bivših muslimanskih držav – kot je Endelus, na katerega se tako radi sklicujejo – vodila v varno in toplo zavetje etnično zbitih bošnjaških teritorialnih odstotkov.

„Dobitniki“ bodo zadovoljni: kolikor je, toliko je, ampak je naše... vladajo naši... če tudi kradejo, vsaj kradejo naši... vemo, kdo so nam prijatelji; res je, da so daleč, ampak vsaj vemo, kdo so... in tako naprej, vse tisto, kar smo poslušali skoraj trideset let...

Seveda, nič od navedenega ne bo mogoče brez vojne in seveda, to je eden od razlogov, zakaj se po 25 letih ni prenehalo govoriti o vojni, v zadnjem času pa pogosteje in resneje kot prej.

V neiskrenih odnosih je najtežje izreči resnico.

Resnica pa je: če nič drugega: revščina, bedo in ubogost, izseljevanje, bolezni, ki se jih da zdraviti le z zbiranjem miloščine in v tujini... grozni primeri Memić in Dragičević (nikakor se ne sme pozabiti tudi dveh deklet, ubitih na prehodu za pešce v Sarajevu, Selme Agić in Edite Malkoč) kažejo, da vse ljudi v Bosni in Hercegovini mučijo isti ali podobni problemi, ki nimajo nikakršne zveze z nacionalno ali katero koli drugo politiko, ter da med ljudmi in narodi – tudi med Bošnjaki in Srbi in Hrvati – v tej državi obstaja veliko več človeškega potenciala, ki sega daleč za vse površnosti in trivialnosti, za vse mračne srečanja po kavarnah, restavracijah, hotelih in raznih luknjah, za vse nelogične, nejasne in nepojasnjive mega-projekte z dvema ali tremi brez vzroka odcepljenimi deli gor in dol, za vse avtoceste nikamor, ki čez noč postanejo hitre ceste za te ali one napovedi blaginje za toliko ali toliko let...

Če ne obstaja – in ne obstaja! – nikakršna odgovornost za izrečeno besedo, jo je treba uvesti! Pri tem ne mislim le na raztegljivo kategorijo „izazivanja rasne, vjerske i nacionalne mržnje i netrpeljivosti ili razdora“ kazensko kvalificirano s členom 145a Kazenskega zakonika Bosne in Hercegovine... ampak predvsem in predvsem mislim na laž! Če jih že ni sram, naj jih bo vsaj malo strah... česarkoli... vsaj kakšnega zakona.

Ker, vse, kar so nam do sedaj *prodajali*, podmetali, podvaljevali in vztrajno nas še vedno prepričujejo, da je to – To! je, v resnici, laž! Majhne, velike, strankarske, partijske, sistemske, institucionalne, nacionalne, vsakdanje, predvolilne, po-volilne, kompenzacijske, koalicijske... ampak, samo in izključno laži!

Ljudje pa se bojijo vse bolj.