Dženaza v odsotnosti ali avtocesta proti Anatoliji

Bosna ni nikakršna Andaluzija, razkošna, bleščeča, luksuzna in napredna... samovšečna, samozadovoljna in samozadostna, napihnjena in domišljava, uspavana v moči nad ljudmi in narodi, oholo prepričana o lastni nujnosti za svet in dobo, tako da je pripravljena na široko odpreti svoje meje in vrata prijatelju in sovražniku.

Bosna in Hercegovina je klasično nerazvita družba, ki je v zgodovinsko izjemno kratkem času naredila kulturološki in civilizacijski skok iz klasičnega fevdalizma v digitalno, postinformacijsko družbo. Pri tem niso rešeni ne fevdalni zemljiški odnosi ne, najhuje od vsega, fevdalna zavest, ki spremlja fevdalno zemljiško posest... obstajajo ljudje, ki menijo, da imajo zgodovinsko pravico do zemlje, oblasti... ena politična skupina, ki meni, da je treba tukaj izvesti refevdalizacijo družbe in da je normalno, da približno ducat fevdalcev s svojimi družinami vlada državi.

*

Analiza bošnjaške politike v zadnjih skoraj četrt stoletja bi se verjetno gibala po liniji, ki bi se začela s poceni populizmom preko zunajinstitucionalnih in vzporednih kanalov vodenja politike, uporabe slabih ocen, številnih subjektivnih slabosti, od korupcije, preko nepotizma, nekompetentnosti do neodgovornosti, subjektivizma in nekompetentnosti, od koder nešteto improvizacij in odzivov v zadnjem trenutku. Po vsem tem se do zdaj niso izdvajali od svojih političnih partnerjev / tekmecev v državi, niti od splošnega stanja v okolju, vendar to nikakor in nikoli ne sme biti opravičilo za slabosti ljudi na oblasti. Toda politika, kot javna dejavnost demokratično legitimiranih voljenih funkcionarjev in uradnikov, se nikjer, niti pri nas, ne more graditi na neodgovornosti, subjektivizmu in nekompetentnosti.

Preveliko uradno ukvarjanje z uradno bošnjaško politiko je v tem trenutku odveč. Njen fevdalni in vazalski koncept oblasti do tistih, ki so rekli: Krk Bošnjak, bir adem (štirideset Bošnjakov = en človek), njena monopolizacija islama in pravice, da si Bošnjak le ob pogoju, da si tudi musliman, njeno pojmovanje države, v kateri ima le določena in izbrana skupina ljudi na določenem območju neomejeno politično oblast in ekonomsko moč, s katero bo v oblasti držala usode tako tistih, ki jih podpirajo, kot tistih, ki jim nasprotujejo... je stvar devetnajstega, pa tudi nekaterih prejšnjih stoletij. 

Problem je na splošno nizek nivo institucionalne kulture in ogromno nezaupanje do institucionalnih oblik življenja in delovanja: naše javne institucije so postale plen političnih strank, tako da tisti, ki bi jih morali varovati in graditi, največ delajo na njihovem razvrednotenju.
Žrtvoslovje in žrtvoslavje kot osnova politike avtoviktimizacije, predimenzionirano služenje Velikemu bratu, ustvarjanje napetosti... če so kdaj imeli smisel in bili razumljivi neposredno po vojni, so danes popolnoma nesmiselni politični potezi / zgrešeni poskusi. Zatekanje k politiki, ki ima takšne manifestacije, je izraz nezrelosti, nedoraslosti, podkapacitiranosti aktualnih političnih / strankarskih elit, nesposobnih za formuliranje načel političnega delovanja v skladu s potrebami in zahtevami časa.

Koncentracija moči + monopol na oblast + korupcija = ugrabljena država

Koncentracija moči z implicitnim monopolom na oblast, latentna in izvesna korupcija in posledično ugrabljena država so tri največja zla, ki pritiskajo na vsak segment te družbe. Ostala (zla) so: pomanjkanje oziroma odsotnost konkurence, odzivanje le na očitno ob popolni zanemarjenosti bistvenega (od drevesa ne vidimo gozda), popolna odsotnost kakršnegakoli načrta (kaj bomo jutri) in predvidevanja (kaj bomo pojutrišnjem) in kadri! „Ni politike brez kadrovske politike,“ so pred davnimi časi sklenili neprimerljivo resnejši in izkušenejši politiki od naših. Resnično, kadriranje je eno najtežjih in najresnejših političnih del. Odločitve, ki se na tem področju sprejemajo v normalnih državah, imajo lahko in imajo daljnosežne posledice ne le za stranko, ampak tudi za državo, oziroma tisti državni segment, na katerega se kadriranje nanaša. S temi odločitvami se v prvi vrsti določajo prioritete in cilji političnega in vsakega drugega delovanja politične strukture. Hkrati pa se s tem kaže tudi resnično zanimanje za področja in resorje, ki jih kadri zasedejo.

Moč in znanje ter sposobnost, da se to da v funkcijo in izkoristi, sta dve značilnosti oblasti, ki ju je redkim vladarjem/močnikom uspelo dati v funkcijo na pravi način, oziroma v korist podanikov; sodobni vladarji Bosne in Hercegovine zagotovo niso med njimi. Moč je vedno privlačila pozornost tako tistih, ki so iz kakršnihkoli razlogov zainteresirani, da jo posedujejo in obdržijo, bodisi na poveljniški, izvršni ali funkcionalni ravni, kot tistih, ki so se na kakršenkoli način želeli približati in obdržati v družbi lastnikov moči – močnikov, pa tudi celotne vrste strokovnjakov različnih specialnosti, ki jih je „volja za moč“ zanimala iz povsem drugih, politoloških, socioloških, fenomenoloških ali medicinskih razlogov. Problem moči in razpolaganja z njo do te mere prežema vse strukture in sloje družbe, da bi se brez zadržkov lahko reklo, da to predstavlja sam kriterijski temelj, na podlagi katerega se ocenjuje vse: od osnovne celice družbe, skoraj pozabljene družine, do definicije in kategorizacije družbene ureditve države in stopnje njenega razvoja.

Problem se dodatno zaplete, če se skoraj neomejena moč „pomnoži“ z prepovedjo kritike, pomanjkanjem samokritike, izostankom odgovornosti, odsotnostjo kakršnegakoli nadzora in pojavom, ki se popularno – in eufemistično – imenuje koncentracija moči, ki se manifestira kot monopol na oblast.

Problem koncentracije moči in monopola na oblast nikoli in nikjer ni bil deležen dovolj pozornosti, tako kot mnogi drugi, ki zadevajo nekontrolirano moč javnih funkcionarjev in neodgovornost, ki jo ta in takšna moč nujno spremlja. Ta pojav v svoji najbolj osnovni, oziroma najbolj primitivni obliki, je opazen pri razporedu političnih, javnih in drugih funkcij, ki – vse – imajo materialno ozadje. O drugih pojavnih oblikah, ki vodijo do predaje in/ali prodaje temeljnih nacionalnih in državnih interesov zaradi lastne koristi ali koristi majhne skupine osebno zainteresiranih ljudi, se ne upam niti razmišljati.

En za vse... vse za enega

Bošnjakom ni dovoljeno reči, da so jih / nas ubijali, klali, posiljevali, zapirali v koncentracijska taborišča, preganjali iz lastnih hiš, da bi jih nato oropali in sežgali; ni jim / nam dovoljeno morilca, posiljevalca, roparja imenovati s pravim, žaljivim imenom, ker to žaljivo vpliva na občutke celotnega naroda in nas vrača v devetdeseta leta; ni jim / nam dovoljeno četniku reči, da je četnik (čeprav to sam zase trdi), ustaši, da je ustaš (čeprav se s tem ponaša), baliji, da je balija (čeprav tudi on ve, kaj je to)... 

Bošnjaki v Bosni ne morejo reči, da so večina, kaj šele to potrditi s popisom prebivalstva, ker to povzroča nervozo pri druga dva naroda; Bošnjaki svojega jezika ne morejo imenovati, kot hočejo, ampak kot jim je predlagano ali ukazano, na primer, materni, vendar morajo učiti srbsko ali hrvaško... ali, kot se dogovorijo in soglasno sklenejo predstavniki vseh treh narodov!?

Nekateri Bošnjaki imajo genetsko motnjo, da so muslimani, da verujejo v Boga tako, kot želijo, kar pomeni, da so za ene retrogradni, za druge pa radikalni, oziroma so ali zaostali ali pa teroristi.

Iz te situacije, ki je v mnogih pogledih precej specifična, s ponarejeno zgodovino in veliko laži... smo naredili model zaprte družbe, ki se po ničemer ne more primerjati, kaj šele vključiti v tokove modernega, razvitega in odprtega sveta. Tam smo zgradili lasten sistem kvazi vrednot: svoje slabosti smo razglasili za vrednote in z njimi se ta zaprta družba, zaprto okolje... trdi, da smo bili „Evropa pred Evropo“, „svet pred svetom“... brani in tolaži, ne dovoljujoč odpiranja proti svetu in proti pravim standardom in merilom... ne spremljamo gibanj, ne poznamo trendov in nimamo priložnosti, da se primerjamo in vrednotimo glede na druge. 

Živimo na območju dveh do treh tisoč kvadratnih kilometrov in iz tega majhnega območja smo naredili svoj svet... ne spremljamo kulturoloških, političnih, družbenih, socialnih, znanstvenih, trgovinskih, ekonomskih, finančnih, investicijskih procesov niti v našem okolju, kaj šele širše. Potem se zgodijo paradoksalne stvari, da sploh nimamo razvitih odnosov s svojimi sosedi niti z bližnjimi državami, kot so Romunija, Bolgarija, Madžarska, Italija, imamo pa odnose z državami, kot sta Katar, Bahrajn ali Pakistan. Hkrati pa, s spremljanjem „naših“ medijev in javnega življenja, niti ne vemo, niti nas ne zanima, kaj se dogaja na Palah ali v Kiseljaku, v primerjavi s Sarajevom, dvema sosednjima predmestjema ali dvema sosednjima vasema, ki sta štiri leta določali usodo 300.000 ljudi, usodo tega mesta. 

Boljša nečastna zmaga kot častna poraz

Političnim elitam oligarhičnega tipa, kakršne so te naše, takšna zaprtost ustreza. To je klasičen oligarhični sistem upravljanja države, znan od Aristotela do danes, in tu ni nič posebej novega. Ne moremo reči, da je to cilj te politične oligarhije, kolikor je to dejansko izraz pomanjkanja resničnega političnega cilja pri njej, ker je tukaj povsem legitimno vprašanje, ali obstajajo kakšni cilji ali ne. Politična praksa je merilo politične teorije. Očitno je, da aktualni bošnjaški politični establišment nima jasnih političnih ciljev in to je osnovni problem te politične skupine. Zato se vsaka sprememba šteje za sovražni akt; zato se vztrajno in očitno podpihujejo teritorialni apetiti sosedov in njihovih ekspozitur v Bosni in Hercegovini; zato se državljansko načelo razglaša na eni strani za islamistično, na drugi pa za protimuslimansko; zato so zunajinstitucionalni oblike političnega, finančnega in vsakega drugega delovanja uvedene namesto institucionalnih, in od tod vse teorije in prakse zarot: edini cilj je ohraniti status quo, ker le ohranjanje obstoječega stanja zagotavlja razlog obstoja nacionalističnih političnih konceptov, in njim neomejeno oblast.

Tukaj imamo problem objektivno nerazrešenih nekaterih političnih problemov, ki nas obremenjujejo... Povsem jasno je, da je v vprašanje Bosne ključno srbsko, predvsem pa hrvaško nacionalno vprašanje, in dokler hrvaška politična kolektivna samozavest (na Hrvaškem) ne prizna Bosne kot ločenega, enakopravnega, političnega, kulturološkega identitete – in enako velja za Srbijo – ne bomo tukaj razrešili naših notranjih problemov in sporov. Bošnjaška politika se oblikuje pod negativnim odsevom okolja in tako, da negativni procesi v okolju vplivajo na razvoj bošnjaškega političnega bitja. 

Bosna nikoli ni bila nikogaršnje območje ekskluzivnega nacionalnega življenja... razen dobrih Bošnjakov, ki so kot narod obstajali pred nami in, če Bog da, bodo obstajali tudi, ko bomo mi končali kot del preteklosti – neljube, a vsekakor preteklosti. Toda razmišljanja o Bosni kot območju ekskluzivnega nacionalnega življenja so obstajala in jih je še vedno na vseh straneh, o čemer pričajo nacionalni establišmenti (bošnjaški, srbski in hrvaški), ki delujejo na tej matrici. Z odzivom na srbske in hrvaške etnonacionalistične politike je bošnjaška etnonacionalna politika, ker ni našla načina, da formulira „kaj hoče“, ampak le „česa noče“, sprejela igro in zunanje zagovarjala koncept celovite in integralne Bosne in Hercegovine, znotraj pa ustvarja pogoje za oblikovanje ekskluzivnega nacionalnega prostora za Bošnjake. Hkrati pa se je ta politika izkazala kot zelo uporabna in koristna za ohranjanje oblasti. 

Vendar pa je naše tradicionalno politično bitje multikulturno bitje. Nismo mi prva generacija Bošnjakov in muslimanov, ki je vojskovala za obrambo lastnih življenj in lastnega premoženja in ki se prvič srečuje z agresivnimi Srbi in agresivnimi Hrvati, katoliki in pravoslavci. Vsa bosanska zgodovina je takšna. Druga stvar je, da smo si na eni strani ustvarili skrajno idealizirano sliko zgodovine Bosne, ki nikoli ni bila takšna, na drugi pa zgodovino, ki temelji na teoriji krvi in zemlje. V Bosni in Hercegovini skorajda ni bošnjaške družine, v kateri v vsaki generaciji nekdo ne bi umrl v kakšni vojni, in to je bosanska resničnost. Toda kljub temu so naši predniki znali preživeti in živeti s sosedi različne vere, kulture in naroda. 

Zlo in narobe

Država, država, država... je edini garant obstoja Bosne in Hercegovine in vseh njenih državljanov v njej (ne glede na to, kako se imenujejo in kako so konstitutivno kategorizirani). Predpogoj vseh pogojev za „državo“ je minimum soglasja o Bosni in Hercegovini in maksimum sodelovanja na področjih, ki zadevajo njen status. Soglasje pomeni sporazum o dejanskem, zatečenem stanju in administrativni ureditvi, ter maksimum sodelovanja na področju ekonomskega napredka, vsaj kot edinega skupnega interesa. 

Obstajata dve vrsti odnosov med političnimi prvaki v tej državi: 1. sprta prvaka največjih, torej najpomembnejših političnih strank, medtem ko komunikacija, dokazano, obstaja med njihovimi strankami na nižjih ravneh, celo lepo ali vsaj sprejemljivo mnenje enih o drugih; 2. sprta, nasprotujoča si, celo sovražno nastrojena politična – nacionalna – kakršnakoli – voditelja, ki sta zasebno dobra, celo odlična prijatelja... Torej, vsa uradna politika temelji na sporu... lažnem, resničnem, dogovorjenem, izmišljenem, načrtovanem, naravno ali umetno vzdrževanem, kakršnemkoli, vendar sporu!

Z drugimi ali tretjimi besedami (ponavljam, da bi bil popolnoma določen, razumljiv in sprejet): sodelovanje je osnova in (pred)pogoj obstoja Bosne in Hercegovine in vseh in vsakogar v njej, in dovolj paradoksalno, še posebej, da ne rečem zlo in narobe, etnonacionalne politike, ki jih predstavljajo tri narodne stranke, oblast in obstoj na oblasti „dolgujejo“ narativom, od katerih se dva zavzemata za disolucijo ali separacijo (in vesta, kako), eden pa za recimo enotno in celovito Bosno in Hercegovino (vendar nimata pojma, kako). Pri tem vsi trije koncepti / subjekti v različnih priložnostih in ob primerih vsak poskus ali pobudo manj ali bolj organiziranega sodelovanja nekega (drugega) političnega subjekta iz enega etnonacionalnega v skupnost z možnim partnerjem iz nekega drugega, razglašajo za nacionalno izdajo (očitno si pridržujejo polno pravico do ocene pravovernosti na vseh področjih življenja).

Etnonacionalistična politika je identificirala narodni gibanje s nacionalno stranko, nacionalno stranko z enim voditeljem, voditelja pa z državo, kar je nedopustno, saj nujno vodi v enoumje, iz enoumja pa je kratek pot do tiranije in diktature, ne glede na to, kako se manifestira in na kateri ravni se izvaja... Nasprotnik politike se ne sme šteti za narodnega / nacionalnega sovražnika; nisem jaz sovražnik Bošnjakov, če kritiziram bošnjaško nacionalno politiko, gibanje, stranko, voditelja... jaz sem nasprotnik nekega uradnika, ki bo zaradi mojih besed ostal brez oblasti, maščobe in sladkosti. Na žalost, ta uradnik odloča, kdo je prijatelj in kdo sovražnik Bošnjakov, kdo je pravi in kdo napačni Bošnjak in musliman, in ta isti odloča, ali bom jaz zaradi varnosti njegovega položaja ostal brez glave.
Zato se mora nujno prenehati z dosedanjim obravnavanjem drugače mislečih in drugačnih kot sovražnikov, kritiko pa sprejeti kot obliko dobronamernega in brezplačnega nasveta, z namenom doseganja novega višjega cilja.

Naša, pa tudi „daytonska“ Bosna in Hercegovina, letos, če Bog da, praznuje štiriindvajseto obletnico, s tem pa tudi dober del državne administracije obeležuje isto obletnico. Ni malo poslancev, ministrov in drugih uslužbencev, ki so na eni funkciji doživeli polnoletnost, kar bi pomenilo, da bi se končno morali začeti bolje razumeti v stanja in situacije v državi. Sodobna eksperimentalna psihologija trdi, da se zavest o posledicah dejanj začne razvijati šele od dvaindvajsetega leta, čeprav nekateri psihologi, pri katerih sem preverjal točnost rezultatov te raziskave, sumničavo odkimavajo. No, recimo, upajmo, da bodo do naslednjega rojstnega dne daytonska, ne pa naša, BiH, in njeni „(stari) očetje“ končno začeli razumeti, da ni dobro, če je dobro samo njim.

Ni dobro, če je dobro samo njim

Smo absolutno ideološko in globoko ideologizirano družba, v mnogih segmentih bolj ideologizirana, kot je bilo komunistično. Zaradi tega in v tem smislu v mnogih stvareh pretiravamo (še posebej pri zgodovinski oceni nekaterih osebnosti) in tako izgubljamo vrednostne kriterije, izgubljamo standarde, izgubljamo merila, kar je – vse posebej in skupaj – izjemno nevarno. 

Imamo določeno število intelektualcev (morda celo preveč glede na število prebivalcev), vendar skorajda nimamo inteligence. Najpomembnejša naloga, ki je pred nami, je ustvariti bošnjaško inteligenco, svobodne, samostojne, samomisleče ljudi, novo elito... Toda, kako govoriti o svobodi v kateremkoli kontekstu, če ne moremo govoriti o neodvisnosti, ker je obstoječa situacija takšna, da je situacija in stanje v družbi do te mere politizirano, pri čemer politika nadzoruje vse – še posebej zaposlovanje in delovna mesta – da ni načina, da postanete ekonomsko in politično neodvisni, brez neodvisnosti pa ni inteligence. 

Med nami je načeloma izjemno malo ljudi, ki so ohranili lastne standarde svojega poklica (določenega števila zdravnikov, odvetnikov, avtomehanikov...) vendar je več tistih, ki računajo, da lahko vsako „mušterijo“ prevarajo enkrat, morda dvakrat, vendar je to povsem dovolj za njihovo blagostanje. Obstaja tudi računica, ki temelji na odlivu kakovostnega kadra, ker se v tem primeru ne bo imelo kam obrniti kot k tistim, ki se izdajajo (in prodajajo) za mojstre svojega poklica, v resnici pa so prevaranti. O kulturi, da ne govorimo... koliko imamo (živih) pisateljev, pesnikov, slikarjev, grafikov, kiparjev, igralcev, opernih pevcev in izvajalcev sevdalink... ki uživajo splošen ugled in spoštovanje ter so referenčni na svojih področjih? Poleg tega, da se borimo za mrtve pisce in pesnike in povzdigujemo minorne osebnosti v ne vem kakšne intelektualne višine, medtem ko naši desetine boljših, plodnejših, kakovostnejših... nimajo kje živeti, komajda imajo kaj jesti in razmišljajo, kam bodo zaslužili kakšen honorar, da vsaj ne mislijo na jutri...

V takšni situaciji ne moremo od ljudi zahtevati, da mislijo, da iščejo, da domišljajo in iznašajo rešitve za družbene probleme, ko so ljudje v situaciji, da morajo biti oportunisti, popuščati, da ne bi ostali brez osnovne eksistence... Zato je ena od rešitev nujno in nujno uvedba vladavine prava (z vsem, kar to pomeni, od čiščenja pravosodja in služb za izvajanje zakonov), preko izgradnje javnosti (javnega mnenja) in zagotavljanja varnosti za tiste, ki mislijo drugače in si upajo kritizirati... Varnost, o kateri je tukaj govora, mora biti zagotovljena na vseh področjih in segmentih, od materialne – eksistenčne do varnosti pred preganjanjem, bodisi pravnim ali ilegalnim... 

* * *

V kakšni in kakšni demokraciji je lahko katera koli odločitev veljavna in relevantna, da ne rečem sprejeta, če je „proti“ njej polovica tistih, ki bi morali biti „za“, in poleg tega svoje nasprotovanje argumentirajo z izvlečki iz vseh zakonov in podzakonskih aktov, ki urejajo zadevno področje, dokazujejoč, da odločitev ni le nedemokratična, ampak tudi nezakonita. Ta stara, preizkušena in vedno učinkovita praksa, ki temelji na ponarejanju večine, preglasovanju nasprotnikov, podprta z žaljivkami, ki ne pritičejo niti uličnim obračunom, kaj šele krogom, ki se želijo smatrati intelektualnimi... je imela dobro pot v vseh režimih, zato ni nobenega razloga, da je ne bi imela tudi v tem...

Nova bošnjaška politika se mora temeljiti na popolnoma novi paradigmi: državotvornosti namesto nacionalizma, državljanski istovetnosti bošnjakovstva, srpstva, hrvatstva in bosanstva ter vključenosti namesto izključenosti. Kajti, če do zdaj ni jasno, in primerov in ponazoritev je nešteto – primer Mostar je le najbolj očiten pokazatelj – Bošnjaki ali nimajo politike sploh, ali pa je ta politika tako skaredna, nakaradna in kontraproduktivna, da se po nobenem osnovu ne more šteti za dobronamerno. Oziroma, opisuje jo le tista vojna: „ko mi ne vemo, kaj delamo, kako bodo potem naši sovražniki vedeli!?“

Stari Kitajci pravijo, da je „bolje biti pogosto srečen kot pogosto v pravu“. In imajo prav. Še posebej je slabo biti v pravu glede tistega, v čemer so oblasti v krivu. Z drugimi besedami, kaj če se – raje kdaj – izkaže, da je bošnjakovstvo nekakšna opredelitev vseh Bosancev in Hercegovcev, oziroma kaj če so Bošnjaki – kot so – dejansko le ljudje porekla iz Bosne in Hercegovine, ne glede na njihovo konfesionalno in samopotrjeno etnonacionalno pripadnost?

Kljub temu... Prvič v zgodovini Bošnjaki niso predstavljeni le z eno politično stranko. Bošnjaški narod se je demokratiziral, ni se pa razkrojil s obstojem velikega števila političnih subjektov. Dokazuje, da je svoboden, tako znotraj sebe, kot v odnosu do okolja. Res je, da je zaradi omenjene pragmatičnosti in praktičnosti treba razmisliti o dvigu volilnega cenzusa.

Kljub vsemu... Čas je, da dosedanjo nepragmatično in sebično oblast zamenja neka druga, neideologizirana, pragmatična, funkcionalna interpretacija nas samih, ki ne bi bila žaljiva in obremenjujoča glede preteklosti.

Čemu čas, temu tudi čas... Čas je, da stopimo v novo fazo nacionalnega, družbenega in državnega razvoja, v kateri bodo Bošnjaki pokazali večjo stopnjo politične (samo)zavesti in kulture v primerjavi s svojimi sosedi Srbi in Hrvati, s tem, da pokažejo, da se zavedajo, da so v trenutni situaciji ujetniki skrajno neučinkovite politike. Volilne mase v srbskem in hrvaškem korpusu lahko glasujejo za svoje ekskluzivne nacionalne predstavnike, ker so se borile za takšne cilje, njim to ustreza. Bošnjaške mase, bošnjaško nacionalno bitje nikoli ni bilo ekskluzivno nacionalno, nikoli ni imelo takšnih redukcionističnih političnih procesov in ono – pod oblastjo nesposobne politične elite – ne bo sposobno ustrezno reagirati na globalne in regionalne procese, ki sledijo, ne bo tako, kot ni sposobno rešiti družbenih problemov, in čas je, da bošnjaški narod reagira na edini možni način, z neizkazovanjem zaupanja obstoječi nomenklaturi. Tako se mora ljudstvo obnašati do vsake prihodnje oblasti.

V nasprotnem primeru... V nasprotnem primeru bomo Bosni in Hercegovini zelo kmalu molili dženazo v odsotnosti in to v neki daljni neznani daljavi, kamor bomo odposlani „kot nekoč hitro čez Bosno“... ali po avtocesti proti Beogradu, odcep čez Niš... naravnost proti Anatoliji.