Džeko: Mnogi u BiH jedva preživljavaju, ali donacije niso uvijek rešitev

Nogometni manijak! Tako sebe opisuje Edin Džeko, saj pravi, da ne more živeti brez nogometa, ne glede na to, ali ga igra, gleda na televiziji, ga bere v časopisih... poroča agencija Patria.

Nima problemov niti s prebiranjem kakšnih kritik, vendar v obširnem intervjuju za ugledni britanski Guardian priznava, da ga žalitve nogometnih analfabetov na družbenih omrežjih bolijo. Govori tudi o otroštvu, preživetem v vojni, težkem življenju rojakov v BiH in o marsičem drugem. Vzemite si nekaj minut, vredno ga je poslušati.

Ampak, da začnemo po vrsti?

- Jaz ne tečem? Jaz ne dam svojega maksimuma? Saj se nekdo šali? Jamčim, da nihče na tribunah ali pred televizijskim zaslonom ne želi zmage bolj kot jaz. Ne glede na to, proti komu igramo, samo želim doseči gol, da zmagamo. Na vsaki tekmi. Resnično na vsaki - pravi Džeko v intervjuju za Guardian, poroča Mozzartsport.

Čeprav je Džeko vajen kritik. Opisujejo ga kot nezainteresiranega, celo hladnega, vedno ga pričakajo »na nož«. Posebej v Bosni in Hercegovini, čeprav je prepričljivo najboljši igralec Zmajev. Takoj ko zgreši priložnost: len je, najslabši na terenu…

- Razumem, da te kritizirajo, ko igraš slabo. To je del posla in mi ne škodi. Težava so žalitve, te najbolj bolijo, in v času družbenih omrežij ima vsakdo priložnost javno povedati, kaj misli. Ne glede na to, kako nelogično ali neumno je to. Vsakdo ima pravico do mnenja, vsakdo ima pravico te žaliti, ker nisi dal gola. Ljudje mislijo, da jim je mar bolj kot meni, vendar to preprosto ni res. Lagal bi, če bi rekel, da ne berem ali ne slišim, kaj ljudje govorijo. In jaz sem tudi človeško bitje.

Obstajajo tudi ljudje, katerih mnenje spoštuje, celo ko ga kritizirajo.

- Rad preberem, kaj imajo za povedati nogometno izobraženi ljudje, ljudje, ki analizirajo igro, še posebej v Italiji. Tam poznajo nogomet. Grejo v globino, uživam v takšnih programih in besedilih. Ampak da bi bral takšne stvari v Angliji? Če sem iskren, nisem. Mogoče sem pač znal angleški jezik, v Italiji sem se moral čim prej naučiti, zato sem si ustvaril navado branja. Včasih se strinjam s tem, kar piše, včasih ne, vendar spoštujem mnenje teh ljudi.

Edina pogosto niso spoštovali. Željezničar je menil, da je »zadel premijo«, ko ga je za 25.000 evrov prodal češkim Teplicam. Klicali so ga »klocom« (brezveznežem). Dve leti kasneje je Džeko prestopil v Wolfsburg, dosegel 66 golov na 111 tekmah, osvojil Bundesligo, bil najboljši strelec. Če pa ga vprašate, ali je o tem sanjal, ko je bil deček, ne boste dobili običajnega odgovora. Ker kot večina na Balkanu je Džeko odraščal v vojni.

- To je nekaj, čemur pravim obdobje preživetja. Bil sem otrok, večine se nisem zavedal, vendar te vojna sili, da hitreje odrasteš. In takrat sem imel rad nogomet, nisem mogel dihati brez nogometa, vendar nisem ravno mislil, da bom postal nekakšna zvezda. Seveda sem sanjal o velikih klubih, vendar sem igral bolj zaradi same igre. Še vedno je tako. Rad gledam nogomet, ga berem, govorim o njem in bolj kot vse igram nogomet. To je moje življenje.

In ali govori o vojni?

- Mislim, da o vojni govorim samo, ko se pogovarjam s tujimi novinarji. Z družino, ženo, starši, sestro – nikoli. Dobro se je spomnim, vendar ne vidim smisla. To je nekaj, kar sem že zdavnaj pustil za sabo. Grozljiva izkušnja, vse nas je spremenila, ne glede na to, koliko si imel let. Ampak ko se je končalo, smo vsi poskusili nadaljevati življenje. Takrat smo sanjali, da živimo normalno življenje, in zdaj, ko je vojne konec, to tudi počnemo.

No, ne vsi. Večina ljudi na Balkanu je še vedno v težavah. Ni ravno tako, kot je bilo nekoč, vendar v BiH, na primer, povprečna plača komaj preseže 400 evrov. Vsako šesto gospodinjstvo živi v revščini. Uradni podatki.

- Prva stvar, ki jo opazim, ko se vrnem domov, je to, da država ne napreduje, ne gre naprej. Ne razumite me narobe, ljubim svojo državo, menim, da je najlepša na svetu, na koncu koncev je to moj dom. Ampak ljudje se mučijo, in zdi se mi, da jih je veliko ne zanima. Sovražim govoriti o politiki, izogibam se, kadar koli lahko, vendar tukaj politiki živijo v nekakšnem svojem balonu, daleč od ljudi. Mnogi komaj preživijo.

Džeko pomaga, kot tudi mnogi športniki, še posebej v državah nekdanje Jugoslavije. Je ambasador UNICEF-a, pomaga mnogim drugim organizacijam in ljudem. Ampak…

- Donacije niso vedno rešitev. Danes zgradiš streho eni družini, jutri jih potrebuje še 10. Pomagamo enemu otroku ali desetim, vendar jutri jih potrebuje še 1.000. Ni sistema, načrta, kako izboljšati stvari. Ljudje postajajo vse večji pesimisti in to z razlogom. Mladi odhajajo, iščejo boljše življenje in nihče jih ne more obsojati. Jaz sem storil enako. Ampak takšne stvari me bolijo.

Zato je zdaj v Rimu in ne v Sarajevu. Uživa v Večnem mestu, čeprav so ga po osmih golih v 31 tekmah v prvi sezoni navijači poimenovali: Slep Edin. Prejšnjo sezono je dosegel 29 golov, več kot Gonzalo Higuain, Mauro Icardi, Dries Mertens. Nihče več ne omenja tega vzdevka.

- Nikjer ni kot v Rimu. Nikjer! Ljudje so tukaj nori na nogomet. Pričakovanj so bila visoka tako v Nemčiji kot v Angliji, vendar to ni niti blizu. V Manchestru sem lahko šel na sprehod, sedel v restavracijo. Ljudje bi me občasno prijazno prosili za fotografijo. V Rimu ni možnosti, da bi normalno hodil po mestu. To je posebno mesto, posebna povezava med klubom in navijači. Nenormalno je, koliko so strastni, koliko ljubijo svoj klub. Tako tudi mora biti - pravi Džeko v intervjuju za Guardian.