DVOSTRUKA AGRESIJA, NE CIVILNA VOJNA Ni pomembno, ali je napaka iz naklepa ali malomarnosti!

Piše: Muharem Cero

---

Ko zaživi neresnica in laž ter postane neizpodbitna kolektivna smernica, takrat dejstva in resnice, kakršne koli že so, postanejo epohalne z evforično oznako »zgodovinskega dogodka«. 

Prav opisano zaporedje ima odsev v evforičnosti odziva na haaško sodbo v zadevi Stanišić - Simatović. Oznako zgodovinskega dogodka je treba razlagati le v potencialu in odprti možnosti, ne pa v samem dogodku, kot se je to predstavljalo včeraj. 

Potrditev takega sklepa so tudi zamujeni, skoraj izsiljeni odzivi političnih akterjev iz probosanskega političnega spektra. Nedvomno je, da izjemen, skoraj »zgodovinski« potencial te haaške sodbe lahko, in bi moral, določiti nadaljnjo pot boja za bosansko-hercegovsko državotvornost in usodo procesov, ki se v tem trenutku s čudno dinamiko gibljejo ali dotikajo bosansko-hercegovske državne obstojnosti. 

Nekako čudno sovpadata branje haaške sodbe v zadevi »Stanišić - Simatović« in napoved današnjega srečanja v Mostarju voditeljev državne koalicije (ne programske koalicije ali zgolj volilnega partnerstva, samo oni vedo) Čovića, Dodika in Nikšića. Koliko bo besedilo same sodbe narekovalo vsebino pričakovanega srečanja, ostaja za preverjanje po koncu napovedanega medijskega nagovora udeležencev. 

Domnevati je, da bo haaški duh vplival in oblikoval tematiko srečanja, kakršna koli že bo, lahko pa bi se gibala v razponu od energetike, prek Ustavnega sodišča in državnega premoženja, do volilne zakonodaje. 

A vendarle, pustimo ob strani špekulacije in se ukvarjajmo z dejstvi, ki se bodo zgodila. 

Kar se zagotovo ne bo znašlo na dnevnem redu, kar pa je prej omenjeni haaški duh, je vprašanje vpliva haaških dejstev na, seveda, nov bosanski čas. Jasno je, da napačno zraščanje postdaytonske Bosne temelji na netočnem in s Haaškim sodiščem ovrženem dejstvu značaja vojne proti Bosni. 

Predstavljen kot nesrečen spopad in v skrajni meri ponarejen ter potvorjen kot državljanska vojna je omogočal, proizvajal in usmerjal bosansko državno suverenost po modelu nedokončane vojne, spodbujajoč agresorje na BiH, da politične vojne cilje skoraj uspešno zaključujejo v navidezno mirnodobnem okolju. 

Napačno zraščanje ni spodbujalo vrnitve ljudi, pregnanih v etničnem čiščenju, vzporedni in posebni odnosi entitete Republika srbska in agresorske države Republike Srbije pa so v okolju razglašenega srbskega sveta s krajšimi in daljšimi koraki, molče, vzpostavljali potrditev dejanskega stanja in z modelom realne politike zaokroževali etnična ozemlja z uresničitvijo cilja 21. stoletja (Vučić) - nacionalne države Srbov na ozemlju, projektiranem z oznako velika Srbija. 

Identičen proces iz enakega dejanskega stanja, obsojenega s prejšnjo haaško sodbo hrvaški šesterici, se je v rezervi dogajal tudi na zahodu BiH. Včeraj niso bili zgolj zmedeni domači politični akterji. Čutila se je zmedenost tudi delov mednarodne skupnosti, tistih prisotnih v BiH in tistih zunaj BiH (lahko se bodo našli). 

Prav ti bolj in manj zmedeni ter presenečeni so dejavniki, od katerih se pričakuje, a imajo tudi obveznost, da dejansko stanje v BiH prilagodijo haaškim dejstvom, vrnejo zaupanje v mednarodno pravo tako, da ustavno ureditev Bosne in Hercegovine usmerijo v daytonski namen reintegracije družbe in države, ne pa v institucionalni in grozeči teritorialni konsociaciji, kar je tudi njihova obveznost. 

Stvari se vendarle ne bodo dogajale po spontanosti in občutku moralnega ter pravnega greha konstrukta, imenovanega mednarodna skupnost, ampak je za to treba osredotočenost želje po spremembah z vladavino prava ohranjati kot stalno napetost predvsem domačih političnih akterjev, brez oznake položaj/opozicija, z močno podporo domačih in tujih medijev ter ob podpori prijateljev in lobistov za BiH. 

Sodba Stanišić - Simatović je v tem trenutku toliko zgodovinska, ker se ne bo nikoli več ponovila, sama po sebi pa je zgolj božji dar in potencial, ki ga je treba znati izkoristiti.