Dve zgodbi, ista slepa ulica: Niti večni OHR, niti 'miren razlaz' nista odgovor za BiH

Vsem je že precej jasno, da brez izpolnitve znamenitega programa "5+2" ni zaprtja OHR-ja, niti resničnega umika mednarodnega upravljalnega mehanizma iz Bosne in Hercegovine.

In to ni politična želja, temveč okvir, ki ga je sam mednarodni sistem postavil kot pogoj za prehod k "lokalni odgovornosti".

In prav tu se začenja paradoks, ki ga danes požirajo tako politične elite kot javnost; namesto resnega pogovora o tem, kako izpolniti te pogoje, se BiH spet vrača na raven medsebojnih obtožb in simboličnih vojn o tem, ali naj bo OHR "močnejši" ali "naj se takoj ukine".

V tem vakuumu tako stranke, ki zahtevajo obstanek OHR-ja, kot Milorad Dodik na drugi strani ponujajo dve skrajnosti, ki vsaka na svoj način delujeta skoraj nesmiselno.

Na eni strani vztrajanje, da je Bosna in Hercegovina v trajni eksistencialni krizi, ki jo je mogoče obvladovati le z maksimalno aktivnim OHR-jem, s "polnimi pooblastili iz Bonna" kot vsakodnevnim političnim instrumentom, državo spreminja v prostor stalnega protektorata.

Moliti za obstanek takšnega modela, brez kakršne koli jasne strategije, kako iz njega izstopiti, je pravzaprav priznanje politične nemoči domačih institucij. In še več od tega, to je ponižujoče za družbo, ki je plačala visoko ceno državnosti in ima formalno suverenost, četudi je v praksi krhka in omejena. A jo ima, s krvjo plačano!

Posebej občutljivo je, ko je takšen diskurz predstavljen kot edina brana pred razpadom države, saj se s tem implicitno sporoča, da brez mednarodnega tutorstva Bosna in Hercegovina ne more delovati niti v najosnovnejši obliki. To je politično sporočilo, ki dolgoročno ne krepi države, ampak jo drži v stanju odvisnosti.

Na drugi strani Milorad Dodik ponuja enako problematično, a nasprotno skrajnost, idejo, da je rešitev v "mirnem razlazu", ob diskreditaciji PIC-a in OHR-ja kot birokratskih konstruktov brez resničnega legitimiteta.

Takšna zgodba ignorira osnovno dejstvo, da Daytonski mirovni sporazum, ne glede na vse njegove pomanjkljivosti, ne pozna možnosti enostranskega razdruževanja niti političnega "resetiranja" države.

In to je retorični pritisk, ki že leta služi za notranjo mobilizacijo in mednarodno testiranje mej tolerance. In Dodik je poskusil vse. Ugotovil je, da lahko s silo premakne meje, a probosanska stran kot da se ni ničesar naučila.

Niso se naučili niti iz napake, ko ga niso aretirali v trenutku državnega udara, spet se opravičujoč s strahom!

A Dodik pravzaprav zelo dobro ve, da "miren razlaz" ni realna možnost v okviru obstoječega mednarodnega reda v BiH. Zato se njegova politika giblje v coni stalnega dvigovanja vložkov, kjer se vsaka nova izjava uporablja kot orodje za pogajanja, ne pa kot dejanski načrt. Minil je čas, ko je kolega Rasim Belko napisal 'Kreni Milorade', opisujoč moč, ki ga čaka na drugi strani.

A politika še ni pripravljena zravnati hrbtenice.

V tem trku dveh skrajnosti, ene, ki se opira na stalni mednarodni protektorat, in druge, ki ga zanika do točke političnega absurda, se izgublja ključno vprašanje, kako zgraditi funkcionalno državo, ki ne bo odvisna niti od intervencionizma niti od groženj z razpadom.

Na grožnje je treba odgovoriti jasno, Bošnjaki se ne bojijo Dodika niti njegovih zgodb, ki so še posebej v volilnem letu izrazite, zato bi morali tudi politični predstavniki zavzeti takšno stališče.

OHR obstaja, ker politični sistem BiH še ni dosegel ravni samovzdržnosti, predvidene s pogoji "5+2". A prav tako politične odgovornosti domačih akterjev ni mogoče večno delegirati mednarodnim uradom, niti se državne krize ne sme uporabljati kot stalni instrument notranje ali zunanje politike.

Dodikovo sporočilo, da se "nihče v BiH ne sme bati", morda zveni kot politična retorika, a zanemarja dejstvo, da se stabilnost ne gradi na prepričevanjih, temveč na institucijah.

Prav tako vztrajanje pri OHR-ju kot edinem garantu obstoja države zanemarja dejstvo, da nobena država ne more trajno ostati pod zunanjim upravljanjem brez erozije lastne politične zrelosti.

Navsezadnje Bosna in Hercegovina ne potrebuje niti politike strahu pred razpadom niti politike odvisnosti od mednarodnega tutorstva.

Potrebuje izhod iz obeh narativov, in to skozi resen politični dogovor, ki bo namesto nenehnega vračanja v iste jarke začel odgovarjati na vprašanje, kako izpolniti pogoje, ki bi OHR nekega dne naredili odvečnega. In to je edina točka, na kateri se ta razprava lahko vrne iz propagande v politiko.

Če je "miren razlaz" res načrt in ne politična predstava, potem je čas, da se neha govoriti v šifrah. Naj se pokaže, kako bi to izgledalo, na podlagi katerega prava, katerega sporazuma in ob čigavi podpori. Odgovor na vsa ta vprašanja je vnaprej znan.

Zato je morda res čas za najpreprostejše sporočilo: kreni, Milorade. Poskusi. Pa da vsi skupaj vidimo, kje se končajo politične fantazije (v 90-ih smo to pokazali), ko se soočijo z resničnostjo.