Dva meseca po sodbi za varčevalce, združenja in odvetniki želijo goljufati državljane!

Odvetnik Bešlo Mujčin, rojen v Zenici, ki ima pisarno v Nemčiji v Düsseldorfu, je eden ključnih ljudi, ki je izbojeval zmago pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, čigar sodba pravi, da morata Slovenija in Srbija vrniti tako imenovano staro devizno varčevanje, deponirano v nekdanji Ljubljanski banki in Investbanki, piše novinarska agencija Patria.

Po skoraj dveh mesecih od objave te sodbe je opaziti, da varčevalci niso dovolj obveščeni o vsebini in nadaljnjem postopku – načinu izvajanja te sodbe.

 - Nekateri odvetniki, posamezniki in predstavniki združenj so s svojimi nastopi v medijih ustvarili vtis, da stojijo za tem postopkom, kar ni res. Moje osebno mnenje je, da ti gospodje čakajo, da se sodba izvede, nato pa od varčevalcev vzamejo visoke provizije in honorarje – 10 odstotkov in več od celotne terjatve pod „plaščem“, da so oni to „uredili“, kar smatram za zelo nevarno in čemur želim nasprotovati – je dejal Bešlo. 

Nadalje je pojasnil, da je nematerialna škoda v višini po 4.000 evrov kot oblika povrnitve pretrpljene duševne bolečine in frustracij zaradi kršitve pravic, zagotovljenih s Konvencijo in protokoli, dosojena le vlagateljem – Ališiću, Sadžaku in Šahdanoviću.

- Čeprav je Sodišče mnenja, da so tudi vsi drugi varčevalci v enakem položaju, ni menilo za potrebno, da se vsem dosodi takšna škoda. To bi bil velik finančni bremen za zadevne države, torej je Sodišče obdržalo možnost dosojanja te povrnitve tudi drugim varčevalcem, kot grožnjo, če Slovenija in Srbija ne izvedeta sodbe – pravi Mujčin.

Nematerialno škodo morata Slovenija in Srbija plačati v roku treh mesecev od dneva objave sodbe.

- Če tega ne storita, bo na navedeni znesek obračunana obrest, ki temelji na najnižji obrestni meri posojil Evropske centralne banke (trenutno 0,05 %) povečani za tri odstotne točke – je pojasnil Bešlo.

Glede obresti Sodišče načeloma ščiti premoženje v njegovi prvotni obliki in obsegu, zato ne šteje za dolžno zagotoviti njegovo povečanje.

- Zaradi načela enakosti sta Slovenija in Srbija zavezani, da morata v roku enega leta sprejeti vse potrebne ukrepe, da vlagateljem in vsem drugim varčevalcem izplačata njihovo varčevanje pod enakimi pogoji kot slovenskim in srbskim državljanom – pravi Bešlo.

Bešlo je kot pooblaščenec vlagateljev v celoti vodil ta postopek.

- Vlogo sem vložil 30. julija 2005. Sodišče je leta 2008 (kot razlog je navedena ekonomičnost postopka) izločilo te tri vlagatelje in zadevo naprej vodilo in zaključilo kot „pilotno“ sodbo. Glede na to, da se ta sodba nanaša tudi na vse druge varčevalce, ki so imeli varčevanje pri tako imenovanih „slovenskih“ in „srbskih“ bankah, za te varčevalce niso nastali nikakršni stroški v zvezi s to zadevo in varčevalci niso dolžni nikomur plačati stroškov te zadeve in „pilotne“ sodbe – je poudaril Bešlo.

Znano je, da je nekaj varčevalcev razpolagalo s svojimi terjatvami, od prodaje, darila, odstopa itd. fizičnim osebam – posameznikom, preko udeležbe (v manjšem delu) pri verificiranju in privatizaciji, izvedeni v BiH, do prenosa terjatev na „domače“ banke na Hrvaškem.

- Ni natančno znan – ugotovljen znesek teh „prenesenih“ terjatev. Sodišče razpolaga z informacijo, da se je med privatizacijo v BiH pojavilo „neformalno tržišče“, na katerem se je takšno varčevanje prodajalo tudi za tri odstotke nominalne vrednosti! Menim, da se ta sodba ne nanaša na tako „preneseno“ varčevanje – je dodal Bešlo.

Po njegovem mnenju sodba ščiti le izvirne – originalne lastnike starega deviznega varčevanja, oziroma osebe, ki so varčevanje podedovale. Tja spada tudi kategorija lastnikov – dedičev v primeru izgube ali poškodbe hranilne knjižice.

- Le te osebe so ovirane pri mirnem uživanju svojega premoženja in drugih pravic v smislu in duhu Konvencije in Protokola. Zaradi navedenega menim, da je znesek „dejanskega“ varčevanja manjši – morda celo veliko manjši od tako imenovanega „knjižnega“ zneska, ki se pojavlja v evidencah bank oziroma pristojnih ministrstev, in da je prvi pravi korak pri določanju načina izvajanja sodbe in sprejemanja potrebnih ukrepov zbiranje teh podatkov, ki ustrezajo dejanskemu stanju, nato pa določiti nadaljnji postopek – je pojasnil Bešlo, poudarjajoč, da je sodba Velikega senata dokončna.