Dva mačka in trije politični miši iz Sarajeva: Trojica je bila izbrana za uresničitev agende sestavljene države in končni razpad BiH!

Piše: Rasim Belko

V Sarajevu bo danes pod zastavo Dragana Čovića potekala še ena ponovitev predstave za javnost, v kateri dva politična mačka preganjata tri sarajevske politične miši, dokler jima ne izpolnita vse s seznama želja.

Ta ponovitev predstave bo še toliko bolj nevarna, ker je v političnem vakuumu za državo Bosno in Hercegovino, usklajena dejanja Čovića in Milorada Dodika pa bi lahko zlahka privedla do tega, da jim miši s svojo nesposobnostjo in predanostjo foteljem izročijo vse potrebno za ustvarjanje skupnosti držav kot predpogoj za končni razpad Bosne in Hercegovine.

Vse to prihaja po seriji političnih predstav, s katerimi sta Dodik in Čović uspela dvigniti napetosti na raven, ko bo mednarodna skupnost spet bolj skrbela za to, da ne pride do vojne, kot pa za ohranitev mednarodno priznane države Bosne in Hercegovine. In to je cilj dobro ubranih rušiteljev te države, ki jim uspeva vsiliti diskurz, v katerem priznavajo tisto, kar jim ustreza, s pomočjo mednarodne skupnosti pa zavračajo vse, kar jim ne ustreza.

Tako Dodiku ne ustreza Christian Schmidt, visoki predstavnik v BiH, ki v redkih trenutkih zavedanja kaj stori, da bi ustavil rušilni pohod politike v RS na ustavno-pravni red BiH. Vprašanje je, če Dodik ne priznava Schmidta in z množico somišljenikov in svetovalcev zanika njegov mandat, ali potem priznava Valentina Inzka kot visokega predstavnika in prikliče njegovo vrnitev.

Ne, ker tudi Inzko ni ustrezal Dodiku, še posebej zaradi sprememb Kazenskega zakonika in prepovedi zanikanja genocida. Toda Dodik igra takšno igro, v kateri se mednarodni strokovnjaki izkažejo za nižjerazredne naivneže. Ker Dodik ne priznava nikogar, ki je nekakšen branik njegovim interesom. Dodik brani Dayton, zanika daytonske kategorije, Dodik napada Guterresa in ZN, ki niso del Daytona, zavestno jih uvaja v kalvarijo bosanskohercegovske krize, in ker mu njihovi stavki ne ustrezajo, jih ne priznava. In tako, malo priznava, malo ne, vse odvisno od igre, ki jo igra, in interesov, ki jih želi doseči v tej igri.

To je bil razlog, zakaj se je Željka Cvijanović po Dodikovem nalogu obrnila na Antonia Guterresa, saj z uvlačenjem generalnega sekretarja ZN v naš notranji problem dviguje igro na višjo raven.

Hkrati ima Dodik resno oporo v modrem Čoviću, ki so mu protidržavna dejanja in blokade abeceda, ki jo je že zdavnaj osvojil. Na videz Čović ni neposredna podpora Dodikovim dejavnostim. Toda vse, kar je storil odkar Dodik ustvarja krize v Bosni in Hercegovini, je šlo Dodiku v prid. In malo kdo ima pravico dvomiti, da Čović dejansko ni najmočnejša Dodikova sila v secesionističnih udarcih na državo.

Pravzaprav igre niso pogruntali le tisti, ki bi morali biti obramba pred napadom Dodika in Čovića. Toda to nikogar več ne čudi. Predvsem trojice političnih miši, ki tečejo na teren separatističnim mačkom, ni izvolil narod, ki je za to državo žrtvoval najboljše sinove in hčere. Ni jih izvolil niti del naroda, ki ljubi to državo in živi zunaj nje.

Tri politične miši je izvolil ameriški veleposlanik Michael Murphy, ki je že zdavnaj s položaja predstavnika svoje države prešel v namestnika z namenom, da reši Bosno in Hercegovino, po modelu, kako so jo želeli rešiti njegovi rojaki v začetku devetdesetih. In ko prodržavne sile izbira namestnik s sumljivimi nameni, se mu k temu pridruži še evropski namestnik, zvest HDZ-ju, Johann Sattler, ob tradicionalno zvestih Britancih, možnost delitve države postaja vse bolj vidna.

Glede na to, da je trojica političnih miši ustvarjena tako, da ne nasprotuje načrtom Dodika in Čovića, je jasno, da odgovornost za zaščito države leži na političnih subjektih, ki niso pristali biti miši, ki bi izdali domovino za kos oblasti.

Te politične strukture, ki so ostale izven patronata mednarodnega bloka za predajo države, oziroma njeno uvedbo v sistem državne skupnosti, morajo najti odgovore, ki bodo preprečili uresničitev opisanih načrtov.

Del tega načrta morajo biti nujne politične rešitve, poslane v parlamentarne postopke na državni ravni, s katerimi se bo jasno potegnila črta med prodržavnimi in tistimi, ki marljivo delajo za separatistične sile.

Drugi del načrta mora biti mobilizacija ljudskih množic, ki bodo kot leta 1992 stopile pred Državni parlament in jasno sporočile, da je to država Bosna in Hercegovina, ki mora obstati zaradi usod vseh nas, ki jo ljubimo in smo jo pripravljeni braniti, ne glede na to, ali se imenujemo Bošnjaki, Srbi, Hrvati ali Bosanci in Hercegovci.

Ker le ljudske množice v množičnem mirnem zbiranju lahko ustavijo koalicijo, ustvarjeno za končno razgradnjo države. In to ne tiste ljudske množice, ki smo jih videli v poskusu ustavljanja Schmidta, temveč veliko množičnejša zbiranja z jasno opredeljenimi cilji in pripravljenostjo blokirati Državni parlament.

Koordinacija sedanje opozicije in naroda, ki ga skrbi pot, po kateri se usmerja država Bosna in Hercegovina, lahko prepreči izdajalcem, da izvedejo dodeljeno misijo, in separatistom, da uresničijo naloge Beograda in Zagreba.

Zaupati tistim, ki jih Dodik ne priznava in ki so že večkrat dokazali, da niso pripravljeni vstopiti v politični ring z njim, je enako upanju, da se bo temu Dodiku uprla koalicija političnih miši iz Sarajeva.

Rezultat bo enak. Zato moramo Dodika in Čovića ustaviti mi, katerih očetje in matere so ustavljali njihove idole in predhodnike. Ker je naša usoda neločljivo povezana z usodo države. Zato razmislimo in premislite!