DVA DOGODKA, ENA ODLOČITEV Država Bosna nima za mizo, kjer je njena usoda!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

V sarajevski kotlini že dolgo ni obzorja, nadomestila sta ga megla samozadostnosti in dim poceni spletk. Medtem ko se svet premika, reže, prerazporeja in odloča, se tukaj še vedno tehtamo, kdo je komu ukradel idejo za predvolilni plakat.

Pomembne novice z obzorja težko dosežejo to dolino gluhih, saj jih preglasijo lokalne zaplete in večno vprašanje »kdo je čigav«. Prihodnost države se počasi kroji izven našega vidnega polja, kar je mnogim tudi všeč — ker je treba manj misliti, več pa je mogoče tarnati. Saj je vedno nekdo drug kriv, da smo tam, kjer smo.

Pri nas politiki niso odpovedali, ker jih dejansko že dolgo nimamo. Usodo smo zaupaliించ infantilni druščini, ki bi na papirju izgubljene in zvezane koze iskala mesece, kaj šele, da bi ogrozila državo, izpostavljeno nevihtam z vseh strani. Tiste, ki nas neposredno prizadenejo, in tiste, ki nas slučajno zakačijo, vse enako lomijo ta gnili prag, na katerem sedimo in čakamo, da nekdo drug pogasi požar. Mi pa, kot vedno, zaposleni z bolj pomembnimi posli — štetjem, čigavih deset deka zla je težjih.

Mediji in tako imenovani politični misleci so posebna, skoraj tragikomična zgodba. Zaslepljeni z vsakodnevno potrebo, da dokažejo lastnemu egu, da še nekaj pomenijo v tem ideološkem razsulu, mediji tavajo med lastniškimi interesi, krpanjem proračuna in širokopasovnim spektrom obveščevalnih mrež, ki po Bosni in Hercegovini hodijo kot po lastnem dvorišču.

Namesto da bi trasirali poti javnega mnenja državotvornega pomena, večinoma trasirajo poti do novih grantov in sponzorjev objektivnega in neodvisnega novinarstva, ki je odvisno samo od donatorjev. Politični misleci — čeprav je to žalostno pretenciozen izraz za tukajšnjo salonsko-klikeraško čaršijsko pamet — že dolgo sedijo pod zadnjicami iste tiste infantilne druščine, ki jo imenujemo politiki. Stoli, na katerih sedijo, pa so dobro oblazinjeni s donosnimi honorarji in zaposlitvami za bližnjo in daljno družino, zato se jim s tega položaja težko dvigne kakršna koli resna misel.

Medtem ko se tukaj še vodijo epske razprave o tem, kdo je komu kaj rekel na družbenih omrežjih in kako daleč je čigav sin napredoval v javnem podjetju, sta se zgodili dve stvari skoraj neopazno, a se nam bosta obrnili v glavo hitreje, kot bodo tukajšnji modreci uspeli sestaviti novo teorijo zarote.

Zbor narodnjakov v Sarajevu

V Sarajevu je, kot tat pred zoro, šla delegacija evropskih narodnjakov — iste tiste druščine, iz katere je tudi Ursula von der Leyen — naši domači »državotvorci« (SDA, HDZ, HDZ 1990, PDP) pa so pohiteli na sestanek kot šolarji po sendvič, medtem ko je SDS, večni kandidat za nekaj, sedel ob strani, kot BiH na evropski poti.

Vzporedno se je v Beogradu zbrala ekipa iz »srbskega sveta«, stratezi in risarji novih kart za to luknjo, z govorom z naslovom, ki niti ne poskuša biti diskreten: Bosna in Hercegovina v slepi ulici – 2025. leto razpleta. Vse, seveda, ovito v debelo meglo skrivnostnosti, zakaj kvariti raji dan z informacijo, da nekdo tam že piše scenarij za njihovo prihodnost.

Ko v tej sestavljanki povežeš imena Nenada Kecmanovića, Tanaskovića, Ćeranića in ostalih političnih prerokov na eni strani, in tukajšnje tapkaroše oblasti na drugi, je jasno, da se nam juha kuha, mi pa, kot vedno, za mizo sedimo zadnji.

Časovni okvir dogodkov je ključen. Vendar je porazno — skoraj zlokobno — da bosanski ali bošnjaški politični misel ne samo da nima jasnih in načrtnih akcij, ampak je popolnoma slepa na dogodke, ki že dneve, če ne leta, jasno kažejo pot v globoko krizo in potencialni kolaps države.

Kot bi bile desetletne lekcije političnih porazov, ki so sledile prejšnjim beograjskim sestankom in dogovorom vsesrbskih modrecev, izbrisane iz kolektivne zavesti. Namesto da bi se nanje resno odzvali in poiskali strategije zaščite države in njenih vitalnih interesov, spet tonemo v isto politično blato, nesposobni, da bi se rešili začaranega kroga inertnosti in površnosti.

Če povežemo dva omenjena dogodka — tisti nevidni, a ključni obisk evropskih narodnjakov v Sarajevu in vzporedno beograjsko tribuno - težko govorimo o kakršnem koli pozitivnem razpletu notranje krize. Za isto mizo bodo na eni strani stranke iz Sarajeva in Mostarja, ob podpori banjaluške opozicije, medtem ko bo na drugi strani sedel Dodik, z že močno znano in natančno strategijo - zahteva vse, vzemi, kar si si začrtal... Takšna delitev ni le politični problem — je predznak končnega razpleta, ki je lahko poguben za državo.

Vprašanje je, ali se bodo končno v Sarajevu pojavili politični, pravni ali kakšni drugi akademski duhovi - ljudje, ki niso samo pripravljeni reagirati na ta izziv, ampak tudi formulirati jasne, dolgoročne strategije in načrte za državo, ki je, paradoksalno, danes odvisna od vseh, razen od tistih, ki jo imajo za svojo domovino. Brez takšne budnosti in pripravljenosti na ukrepanje se lahko soočimo z veliko hujšo katastrofo — razbitjem države in izgubo suverenosti.

Vsako novo odlaganje ali ignoriranje realnosti ne bo samo podaljšalo agonije, ampak tudi povečalo ceno, ki jo bo naša država, njeni državljani in prihodnje generacije morali plačati. Čas za budnost, odgovornost in resnično državotvornost ni minil — nasprotno, zdaj je ali nikoli.

Ali se bomo končno soočili z realnostjo in krenili na pot zaščite naše dežele in njene prihodnosti, ali bomo sprejeli usodo opazovalcev lastnega propada.

Medtem ko se o Bosni odloča za zaprtimi vrati, smo mi tisti, ki smo izbrali, da bomo brezglasni in nevidni. Ni to samo napaka — to je samomorilski pohod na lastno državo. Če zdaj ne pokažemo moči, kmalu ne bo ne Bosne ne nas, da bi o tem tarnali.

Ignorantia voluntaria! Nevarnejša je izbira, da namerno ne veš, od vseh sil, ki napadajo, medtem ko si tega zavedaš.