Duraković: Vsaka vojna parada je zame zloslutna!

Piše: Akademik Esad Duraković/Depo

---

Človek ima izrazit smisel, da radost v njenem razcvetu – v tistem stanju, ko postane tako zrelo in prezrelo, da se mora predstaviti tudi drugim – da takšno radost pripelje v pošastno razmerje s slabim in rušilnim, z morilskim. Še več, takšne radosti ljudje izkazujejo kot največje praznike, pogosto pa se niti ne zavedajo neozdravljive izopačenosti, v kateri se uničevanje in ubijanje preoblečeta v prijateljstva, v praznovanja.

Ko se državniki medsebojno obiskujejo – in oni prav takrat predstavljajo cele narode – si drug drugemu kot največjo čast priredijo postroj oboroženega in vojaško postrojenega častnega odreda. Tam so puške, sablje, popolnoma uvežbani vojaški gibi v uniformah, saj morajo biti v tem vodu najboljši vojaki.

Vsi se čudimo tej paradni nenormalnosti, tej zastrašujoči pozi vojaške uvežbanosti in oboroženosti v trenutku, ko se srečajo naši najvišji predstavniki. To je sporočilo globoko grozeče in zlobno v svoji biti in v naši podzavesti... In potem ni čudno, da je zgodovina človeškega rodu pravzaprav zgodovina vojn in da človeštvo največje zgodovinske osvajalce, zatiralce drugih narodov in kultur, slavi kot svoje najuspešnejše velikane.

Predstavljajmo si, kaj bi izrazili, če bi na takšnem prazničnem sprejemu izvajali samo himno miroljubnega besedila in milozvočne glasbe, s tem, da je ne bi izvajal vojaški orkester, ker je to v bistvu duh vojaštva. Ali – če bi s kakšno drugo čudovito pesmijo, poezijo, igro izražali dobrodošlico najvišjega ranga… To bi bilo brez tistih globoko hinavskih, celo vojaških konotacij.

Po dolgem času, v pozna leta življenja, sem uspel prepoznati pošastnost teh parad, kljub rdeči preprogi, bleščečemu orožju in brezhibnim uniformam.

Uspešno sem jo tudi prezrl.

Vsako takšno maskirano praznovanje je zame zloslutno. To so me dolgo učili tako življenje kot zgodovina.