Duraković: Moji vrstniki so pokopani v Potočarih, jaz sem slučajno živ

V tovarni akumulatorjev v Potočarih se je komemoracija žrtvam srebreniškega genocida začela s himno BiH, ki jo je izvedel zbor Art Vivo pod dirigentskim vodstvom Daniela Žontarja.

Prvi se je prisotnim oglasil Ćamil Duraković, načelnik Občine Srebrenica, piše bosanska tiskovna agencija Patria.

- 20 let po mučnem umoru bodo krste z njihovimi posmrtnimi ostanki v svoje grobove spustili njihovi najbližji. Med njimi je 19 dečkov, mlajših od 18 let. To so bili moji vrstniki, jaz pa sem slučajno živ. Večina dečkov, s katerimi sem se igral, leži v spominskem centru ali v neznanih množičnih grobiščih. Uničeno je bilo tudi moje otroštvo. Danes bomo pokopali očeta, njegovega sina in njegovega vnuka. Manjkajo cele družine bosanskih muslimanov iz Srebrenice. Teh več kot 8.300 umorjenih Bošnjakov se je najprej močno namučilo, od 1992. do 1995. leta so bili zaprti, mučeni z žejo in lakoto. Zvezani z žico, odpeljani na morišča, usmrčeni, vrženi v množična grobišča, premaknjeni. Bošnjaki, ki so pobegnili v gozdove, so padali v zasede. Bošnjaki na to nasilje niso odgovorili z nasiljem. Ženske, ki so izgubile svoje može in sinove, so širile ljubezen. Živeti v Srebrenici danes ni nič lažje, povratniki težko živijo, brezposelnost je velika. Včasih mi je čustveno nevzdržno. Sprašujem se, ali bi bilo bolje, če bi bili bolj agresivni, ali bi se izognili ponižanju, ki ga imamo danes. Ko me obvladajo ta vprašanja, pridem sem in gledam nagrobnike v tišini. V tistih trenutkih mi nagrobniki govorijo, da smo dobro izbrali, potrpežljivost namesto nasilja, pravico namesto krivice, življenje namesto smrti. Ostali smo svoji, ostri, pridni in častiti. Naše srce je vedelo, da se nad nami izvaja genocid - je dejal Duraković.

Predsednik haaškega sodišča Theodor Meron je dejal, da je pred 10 leti imel čast biti predsedujoči sodnik pri izdaji sodbe po pritožbi v primeru Radislav Krstić in to je bila prva sodba, da so bili zločini v Srebrenici leta 1995 razglašeni za genocid.

- Kot eden najhujših zločinov se genocid izpostavlja po tem, da je posebej sramoten, strašen zaradi svojih ogromnih razsežnosti, tisti, ki izvajajo genocid, želijo človeštvo oropati ljudi, ki ga sestavljajo njegovi narodi, rase, religije. To je zločin proti celotnemu človeštvu in njegove posledice čuti celotno človeštvo. Teža genocida se kaže v strogih zahtevah, ko so ti pogoji izpolnjeni, zakon ne sme oklevati, da storjenega zločina ne imenuje s pravim imenom.

Srbske sile so zagrešile genocid. Vsem ujetim muslimanskim moškim so odvzeli njihove osebne stvari, da bi jih premišljeno, metodično ubili izključno na podlagi njihove pripadnosti. Srbske sile so vedele, da bo zlo, ki so ga povzročili, ostalo trajna rana bosanskih muslimanov.

Odgovorni bodo nosili to stigmo in ta bo služila kot opozorilo za prihodnost vsem, ki pomislijo, da storijo takšno gnusno dejanje.

Sodba Krstiću je le ena, ki jo je izrekel haaški tribunal. Vsi se lahko ponosimo s tem, kar je Tribunal dosegel, pomembno je, da tistih, za katere se verjame, da so zagrešili genocid, ne smemo pozabiti naslednjega.

Sodbe ne celijo globokih ran, kot so zločini, ki so bili storjeni v Srebrenici. Niti ne morejo vrniti žrtev. Danes, ko smo se zbrali, da bi se spomnili vseh, ki so izgubili življenja, moramo izkazati tudi čast moškim in ženskam, ki so storili veliko, da bi šli naprej in da nikoli ne pozabimo preteklosti.

- Drage matere Srebrenice, od mojega prvega obiska julija 1996 imate posebno mesto v mojem srcu.

Danes smo tukaj z vami, ki ste pred 20 leti izgubili svoje najbližje v zločinu, ki so ga mednarodna sodišča obsodila kot genocid. Po dveh desetletjih bodo družine 136 žrtev pospremile na zadnji počitek in našle bodo svoj mir.

ICMP je bil ustanovljen leta 1996, da bi skupaj z državami regije delal na procesu iskanja več kot 40.000 pogrešanih. Do danes je bilo najdenih in identificiranih 70 odstotkov teh, med njimi več kot 90 odstotkov srebreniških žrtev, je dejala jordanska kraljica Nur, predstavnica ICMP, in dodala, da se preteklost nikoli ne bo pozabila.

Zbranim na komemoraciji je v imenu Hrvaške spregovorila tudi Kolinda Grabar Kitarović.

- Danes se z vsemi vami klanjam žrtvam, ki so izgubile življenje v nespametnem zločinu. V imenu Hrvaške vam želim svetlo prihodnost. Hrvaška je z vami - je dejala med nagovorom hrvaška predsednica.

Slovenski predsednik Borut Pahor je dejal, da bi rad povabil vse k oprostitvi in spravi.

- Razumel bom, če ta poziv vzbudi različne občutke. Oprostitev in sprava zahtevata veliko poguma in sprave. To je edina pot za varno prihodnost. Pričakovati od nekoga, da oprosti, ki je preživel zločine, je zelo težko. Brez sprave ni sodelovanja, brez sodelovanja ni enotnosti, brez potrebne enotnosti pa se ne morejo sprejeti velike odločitve. Prav to je zdaj potrebno BiH, ni lahko, a to je edina pot za sanje vaših otrok.

Prišel sem sem v Srebrenico na kraj genocida in vas prosim, da oprostite po 20 letih, ne govorim o pozabi in zastaranju zločinov in zločincev. Vem, da je težko in da gre za pogumno odločitev. Premislite. Vsako odlašanje s spravo in oprostitvijo odlašamo prihodnost.

Oprostitev in sprava sta temelj združene Evrope in bosta temelj sodobne BiH. Drugi pogoj je jasna evropska perspektiva in odlašanje v tej smeri.

Evropska perspektiva BiH je tudi moja obveznost kot enega od voditeljev ene od 28 članic EU.

Prišel sem kot prijatelj in želim oditi kot prijatelj in se ponovno vrniti kot prijatelj. Zavezujem se, da bom storil vse za mirno in varno prihodnost tega dela Evrope in da vas spodbudim k oprostitvi in da bom storil vse, da prispevam k jasni evropski perspektivi BiH. Kot vi vidim danes trpljenje in žalost v solznih očeh, vidim tudi upanje in vidim neskončne možnosti vaše države. Vidim mirno BiH in moč in energijo.

Dragan Čović, član Predsedstva BiH, je dejal, da je morda najbolj primerno, da obmolknemo in začutimo vso bolečino trpljenja.

- Ta bolečina je globoka in močna in po tem, ko jo začutite, je težko reči karkoli. To mesto nam govori, danes je kraj spomina, tišine, kraj trpljenja, otipljive bolečine, središče sveta in njegova zastrašujoča bolečina pripada celemu svetu.

V Srebrenici je bil storjen genocid, ki nas je kot ljudi vse ponižal, trajno se je osramotila sodobna civilizacija. Ni naroda, ki ne bi štel in objokoval svojih žrtev in to je resnica. Res je, da je Srebrenica zapuščina nespametnosti in v vojnem norosti je zbrisala cele generacije družin in pustila rane, ki se težko celijo. Je simbol, ki nas združuje in je naša vest.

Moja sklonjena glava je tudi vprašanje, ali je kdo med nami nedolžen. Zavedam se, da so rane in bolečina preboleče in da je treba z občutkom celiti. Zavedam se, da življenje in sobivanje gresta z roko v roki v BiH. Vprašanja materam, ali smo storili kaj za vas v teh 20 letih, da vas danes smemo prositi za oprostitev, ali lahko prosimo, da gradimo spravo in obrise skupne prihodnosti. To si upam vprašati, ker Srebrenica ne sme biti simbol smrti. Sporočilo miru celemu svetu, od tod mora oditi sporočilo, da mir nima cene, da nikoli več ne bo vojne. Sporočilo komurkoli, da na svetosti teh žrtev ne sme graditi novih vojn.