Duraković: Zdi se, da so neuničljivi, a obstaja sila, ki lahko (z)lomi moč politikov!

Piše: Esad Duraković/Depo

V odnosih med političnimi voditelji in javnostjo, ki jim objektivno daje moč (ne glede na to, da se ta javnost ali njen določen del kasneje poči izneverjen) posebna pozornost zasluži tisto, kar bi lahko poimenoval dramatično neskladje med retoriko voditeljev in realnostjo.

Politični voditelji – za natančnost je treba vztrajati pri tem sintagmi – njihovi tiskovni predstavniki posebej, se zavedajo, da njihov uspeh v veliki meri temelji na njihovih govorniških sposobnostih, do katerih javnost praviloma izraža določeno slabost oziroma naklonjenost. To je nekakšno kolektivno, simultano „simbolno konzumiranje“, ki se odvija, kot je znano, v velikih dvoranah, včasih celo na stadionih, na TV zaslonih itd. Politični voditelji to zelo resno in razumno upoštevajo. 

Težba pa je v tem, da pogosto ni usklajenosti med prakso, „realnostjo“ in njenim predstavljanjem (s političnim) retoričnim izrazom. Še več, v skrajnih primerih, v izkušnjah ljudstva/ljudstev se je skozi čas oblikovala „figura ogorčenja“ ali „figura zavrnitve“, izražena z besedami: „…ne pridigaj mi politike…“ ipd. Gre za kolektivno in dolgoletno izkušnjo, ki jo je treba jemati skrajno resno. 

Vsi ti volilni ali drugi strankarski, strankarsko-politični govorniki vsebujejo nezanemarljive elemente karnevalskega in katarzičnega hkrati. Politika je nujno in v določeni meri vrsta iluzionizma, zlasti v društvih, ki nimajo demokratičnih mehanizmov za razkrivanje in sankcioniranje tega iluzionizma.

Ena je intelektualna moč, ki črpa moč iz pravilnega razumevanja stvarnosti in nepopustljivega boja za takšno njeno pravilnost, druga moč pa je politična/političarska, ki črpa moč iz instrumentov oblasti, iz birokratskih upravnih aparatov itd. – vse do uporabe moči proti intelektualcem.

Pravi problem nastane, ko javnost opazi, da med retorično privlačno zapakiranimi cilji, programi, njihovim prikritim predstavljanjem itd. na eni strani in stvarnimi učinki na drugi strani obstajajo resni razkoraki, celo prelomi – da uporabim geološki termin. Tu na prizorišče stopi tista drušbena sila, ki jo imenujemo intelektualci, pred katerimi se politični voditelji v bistvu izogibajo, saj vedo za njihovo sposobnost in njihov drušbeno-etični instinkt, nagon po označevanju teh prelomov in njihovem polnem artikuliranju predstavljanju javnosti, kar je že resna grožna moči politikov. 

Z drugimi besedami, tu se soočata dve vrsti moči: ena je intelektualna moč, ki črpa moč iz pravilnega razumevanja stvarnosti in nepopustljivega boja za takšno njeno pravilnost, druga moč pa je politična/političarska, ki črpa moč iz instrumentov oblasti, iz birokratskih upravnih aparatov itd. – vse do uporabe moči proti intelektualcem. 

Prva je popolnoma utemeljena v svobodi, celo v osvoboditvi, druga pa je vedno na robu prisile ali že v akciji prisile, ki jo lahko, a tudi ne, poskuša utemeljiti z iluzionizmom politične retorike. Tudi ko je intelektualec v svoji akciji nemočen, je intelektualno in moralno superiornejši, ker je njegova akcija zaradi skrbi za boljši svet in ne za partikularni interes. Intelektualec je subjekt v polnem pomenu besede, ki pravilno razume zapletene odnose stvarnosti in kontekste, ki so vedno izjemno pomembni za pravilno analizo in delovanje. (Tudi če se zdi digresivno, je treba na tem mestu opozoriti na nesmiselnost pogoste sintagme „nezavisni intelektualci“. Ne obstajajo „nezavisni intelektualci“, obstajajo le intelektualci. Njihova neodvisnost, nepristranskost, objektivnost, nedopustnost podkupovanja za vsako ceno, je imanentna njihovemu imenu in akciji v tisti meri, brez katere ne morejo obstajati kot intelektualci. Ljudje pogosto ne razlikujejo pojmov izobražen človek in intelektualec: nekdo je lahko akademik, pa ni intelektualec, ker ne deluje drušbeno in etično pravilno, ali pa sploh ne deluje – je pasiven v drušbenem smislu, kar je že sostorilstvo. Pojmu intelektualec je treba vedno vrniti njegovo polno vsebino in dostojanstvo.)

Tudi ko je intelektualec v svoji akciji nemočen, je intelektualno in moralno superiornejši, ker je njegova akcija zaradi skrbi za boljši svet in ne za partikularni interes.

Seveda, pri tem zapletenem ustvarjanju drušbene zbilje imajo pomembno vlogo mediji, ki jim je že pripisan atribut neodvisni, saj so mnogi od njih na ponižujoč način odvisni, ker jih plačujejo določene politične strukture moči, od njih zahtevajoči ustrezne promocijske storitve. Težba je toliko večja, ker je normalno očakati, da mediji delujejo tako, kot delujejo intelektualci – korektivno in nedopustno podkupljivo – toda ko ne delujejo tako, je poraz njihove etike (in profesionalnosti, seveda) popoln in ponižujoč. Toda o medijih drugje.

Intelektualci so pravzaprav in v končni liniji dolžni – na področju svoje skrbi za društvo, ne le za stroko ali znanost, za katero so profilirani – z avtoriteto svoje nepristranskosti in izobrazbe opozarjati na vse resne, in zelo pogosto tudi drušbeno nevarne deformacije političnega uma in etike političnega/političarskega karakterja, saj imajo te deformacije, ali nekakšne bolezni, daljnosežne drušbeno negativne posledice. Intelektualci se pri tem zavedajo tveganj – najpogosteje eksistencialnih – od izgube zaposlitve do fizičnih likvidacij. 

V tem je vzvišenost njihove akcije. Hkrati se tu pokaže še ena bistvena razlika med intelektualcem in političnim voditeljem: boj političnega voditelja je večinoma partikularističen, saj se vedno bori za prevlado in interese svoje stranke, intelektualec pa se vedno bori za splošni interes. V tem je njegova umska, intelektualna in moralna nadvlada, ne glede na to, kako politični voditelji verjamejo, da stvari stojijo drugače: 

Oni so, če so že „bolezni“, tako ali tako izgubili stik z realnostjo.