Duraković: Oče, mama, kje sta bila 2. 10. 2016? Naredita vse, da bo vaš odgovor: v Srebrenici

PIŠE: ĆAMIL DURAKOVIĆ 

„Ali lahko kdo na svetu pride pogledat tragedijo, ki se dogaja Srebrenici in njenim prebivalcem? Ali za vsem stoji Akaši, Butros Gali ali kdo drug, se bojim, da za Srebrenico ne bo več pomembno“, je dejal Nihad Nino Ćatić v svojem zadnjem javljanju iz obkoljene Srebrenice 10. julija 1995.

Ne morem vam tega napisati v besedilo, ampak molčim nekaj minut, ne morem nadaljevati. Moje ime je Ćamil Duraković in sem eden od preživelih žrtev genocida. Mi smo tisti, ki jih zločinci niso pobili, medtem ko smo se poskušali prebiti do svobode. Vsi tisti, ki niso uspeli, so nam zapustili amanet, da moramo nadaljevati. Danes, dvajset let kasneje, imam občutek, da se še prebijamo in da še nismo našli izhoda iz gozda. 

V nedeljo so volitve, po njih pa se bo naše življenje nadaljevalo. Niso vprašanje življenja ali smrti posameznika, so pa vprašanje obstoja ali izginotja naroda.

Rezultati tega, kar bomo naredili v nedeljo, se ne bodo videli v ponedeljek, vendar bodo sledi tega, kako se bomo kot ljudje in državljani postavili do poziva, ki prihaja iz Srebrenice, ostale v zgodbah naših družin, nekaj, kar nas bodo naši vnuki zagotovo nekoč vprašali. Če se bo 2. oktobra prelomila usoda našega mesta, bodo prihodnje generacije raziskovale, kako se je to zgodilo in kje je bil kdo tisto nedeljo v desetem mesecu. Za nami ne jočite. 

Zadnja štiri leta smo posvetili trdemu delu za privabljanje naložb, vlaganje v Srebrenico in ustvarjanje novih delovnih mest. Delali smo na obnovi infrastrukture, uporabljali omejena sredstva, ki smo jih imeli na voljo, da bi pomagali mladim družinam, ki so izbrale občino Srebrenica kot kraj, kjer bodo vzgajale svoje otroke in tukaj preživele življenje. Od leta 2012 do danes smo veliko naredili na procesu dialoga v naši občini, vrnili smo se na zemljevid pomembnih krajev, mesta sodelovanja, pogovorov in spoštovanja. 

V tem času smo presegli številne politične nesporazume. Videli smo, da lahko državljani Srebrenice stojijo skupaj, ko prepoznajo krivico. Bilo je težko, vendar smo uspeli razviti politični dialog med različnimi političnimi predstavniki in narediti vse, da bi dosegli največ za vse tiste, ki živijo v Srebrenici. Nismo več tisti, ki prosimo za pomoč, ampak smo tisti, ki predstavljamo konkretne projekte in iščemo podporo, da bi nadaljevali svoj razvoj.

Postali smo kraj, s katerega v svet prihajajo pomembna sporočila, naš odnos do številnih mednarodnih delegacij, naše sodelovanje in odprtost, je bil velik prispevek programom, diplomatskim povezavam in celotni percepciji zunanje politike Bosne in Hercegovine. Dali smo vse, da bi bili najboljši ambasadorji naše države, in da bi ob zgodbi o resnici o genocidu in trpljenju Bošnjakov vzhodne Bosne, vedno s seboj nosili resnico o vojni, resnico o preteklosti, pa tudi pozitivne zgodbe iz sedanjosti. 

Napredek je znaten in to vedo tudi Srebreničani ne glede na narodnost. Tudi državljani srbske narodnosti se zavedajo, da je poraz naše politike poraz za vse Srebreničane. Odhod naložb, nove krize in politične konfrontacije, dvigovanje napetosti in ozračja strahu, vse to so okoliščine, ki pridejo s tem porazom, in to nikomur ni v interesu. Še posebej, ko moji nasprotniki ne prinašajo nobene otipljive, konkretne in resne nove politike za boljšo Srebrenico. Zato se nam splača boriti. 

Naši Srebreničani kot da so še vedno izgubljeni v tistem gozdu na poti do prostranega ozemlja. Nekje med različnimi svetovi, od Avstralije do Amerike, so si nabrali moči, da zaključijo postopek registracije in bodo letos volili na volitvah. Naši razseljeni, ki čakajo na obnovo svojih domov in vrnitev, bodo prav tako volili v odsotnosti po Federaciji. Naši povratniki in naši someščani bodo v nedeljo zjutraj vstali in izpolnili svojo državljansko dolžnost.

Številke glasov bomo preštevali globoko v noč, zjutraj pa naših rezultatov ne bo, ker bomo čakali tudi pošto in odsotnost, zato bo minil teden, Srebrenica pa bo še čakala.

Ne izgubite potrpljenja, če bomo do takrat vsi naredili svoj del, bomo že vedeli, ali bo Srebrenica ostala svobodna. Ko se bodo številke pokrile in ko bomo razglasili zmago, bom vsem sporočil, da nadaljujemo skupno delo za boljšo Srebrenico. Nikomur se ne bomo maščevali, nikomur se ne bomo pravdali. In še enkrat bomo vsem sporočili: Za nami ne jočite. Svoje zmage smo si že pridobili s svojim povratkom in obstankom na Drini. Skrbite za generacijo, ki prihaja, in svoje otroke, ki vas bodo vprašali: Oče, mama, kje sta bila 2. 10. 2016? Naredita vse, da bo vaš odgovor: V Srebrenici.