Državni terorizem: Nerazrešena politična umora, Dženan, David, Adis, Davor, Lana

SARAJEVO, (Patria) - Umori Joza Leutarja, Nedžada Ugljena, Medihe Halilović, žene generala Seferja Halilovića, Taiba Torlakovića, Ramiza Delalića Ćele, v RS umori inženirja Milana Vukelića, Rista Jugovića, pa celo atentat na novinarja Željka Kopanjo, vse do danes ostajajo nerazjasnjeni...

V novejšem času umor Lane Bijedić, Dženana Memića, Davida Dragičevića, umor sarajevskih policistov Adisa Šehovića in Davorja Vujinovića oddaljuje pravosodje od običajnega sveta. Preprosto se ustvari vtis, da je stanje države takšno, da v njej vlada mafija, politiki pa so zaščitniki tega stanja. Jasno je, da se očitno nikoli nič ne bo razjasnilo, kar bi porušilo njihov način “vodenja države”.

Ko pogledamo široko paleto tistih, ki jih mediji sumijo “političnih umorov”, tako v Sarajevu kot v Banja Luki, lahko sklepamo, da je v vseh teh likvidacijah sodelovala večina političnega establišmenta in da je redkim uspelo ubežati obtožbam. Vsi nerazrešeni umori se omenjajo kot politični umori.

Nedžad Ugljen je bil umorjen 28. septembra 1996. Mediji so pisali, da je “preiskava glede umora Ugljena” “pozabljena” v predalu kantonalnega tožilca Mustafe Bisića. Bisić je preiskavo držal v predalih sedem let. Na njegovo mesto je decembra 2003. prišel tožilec Branko Šljivar in na mestu glavnega kantonalnega tožilca je bil do leta 2009.

Umor Ugljena do danes ni rešen.

Jozo Leutar je bil umorjen marca 1999. v Sarajevu. Preiskava ameriškega FBI je pokazala, da je bil v Leutarjev avtomobil nameščen eksploziv. Resnica je, da se je Leutar kot namestnik ministra MUP Federacije BiH tudi v vojni angažiral za mir med Bošnjaki in Hrvati.

Za umor Leutarja so bili obtoženi Ivan Andabak, Jedinko Bajkuša, Zoran Bašić, Leutarjev voznik Željko Ćosić, Mario Miličević ter Dominik Ilijašević Como, eden od poveljnikov enot HVO v Kiseljaku, obsojen kot eden od krivcev za zločin nad 38 umorjenimi prebivalci Stupnega Dola pri Varešu. Postopek se je začel 16 mesecev po umoru, julija 2001., in končal z oprostilno sodbo za vseh šest obtoženih novembra 2002.

Radovan Ortynski, državni tožilec Republike Hrvaške, je v srečanjih s policijskimi in sodnimi uradniki v Sarajevu trdil, da imajo na Hrvaškem dokaze o motivih za umor Joza Leutarja s strani hrvaškega podzemlja in naročnikov iz kroga trdolinijašev HDZ. Toda namesto skupne preiskave so se začele obojestranske obtožbe o nesodelovanju in vse se je pozabilo.

Julija 1993. v stanovanju generala Seferja Halilovića sta bila umorjena njegova žena Mediha in njen brat Edin Rondić. Uradna različica je bila, da ju je ubila granata. Družina je ves čas sumila na podstavitev eksploziva pod balkon stanovanja. Nikoli niso bili najdeni krivci, zato so se sumi množili. Tudi na tem predmetu se je zamenjalo več tožilcev.

Poveljnik ene enote Armije BiH v Sarajevu, povojni športni delavec in lastnik gostinskih lokalov Taib Torlaković je bil umorjen 16. januarja 2004. Bomba, ki ga je ubila, je bila nameščena pod sedežem avtomobila, s katerim se je Torlaković vozil iz Vogošće proti Sarajevu.

Nekdanji poveljnik Devetne brdske brigade Ramiz Delalić Ćelo je bil umorjen leta 2007. v zasedi ob njegovi hiši. Do danes morilci niso bili najdeni.

Umorji so se dogajali, tožilci so se menjavali, vendar so preiskave ali sojenja enako neučinkovito končevali brez krivcev. Tako v Federaciji kot v RS.
Inženir iz Banja Luke Milan Vukelić je bil umorjen v eksploziji avtomobilske bombe v banjaluškem naselju Starčevica, v neposredni bližini MUP Republike Srpske, 6. novembra 2007. Obtoževal je za rop Slobodana Stankovića, lastnika podjetja Integral Inženjering iz Laktašev, sicer prijatelja Milorada Dodika, člana Predsedstva BiH..

Atentat na lastnika in glavnega in odgovornega urednika banjaluških Nezavisnih novina Željka Kopanjo je bil izveden 22. oktobra 1999. v Banjaluki. Kopanja je nastradal zaradi eksplozivne naprave, nameščene pod njegov avtomobil. Uspešno je preživel atentat, vendar je izgubil obe nogi. Osmega avgusta 2016. Kopanja je umrl v 62. letu starosti, zagotovo tudi zaradi posledic atentata.
Preiskavo je vodil celo angleški Scotland Yard, vendar brez uspeha.

Generalni direktor zavarovalnice “Jahorina” Risto Jugović je bil umorjen 10. marca 2002. pred družinsko hišo na Palah. Tri dni pred smrtjo je Jugović v Banja Luki vodil novinarsko konferenco, na kateri je objavil, da bo umorjen in da se proti njemu z najvišjih ravni oblasti v Republiki Srpski vodi “hajka”, da je izpostavljen konstantnim političnim, policijskim in medijskim pritiskom.

Dva umora, ki sta še posebej vznemirila duhove v BiH, sta umora mladeničev Dženana Memića v Sarajevu in Davida Dragičevića v Banja Luki. Davidov oče Davor Dragičević je vložil več deset kazenskih ovadb proti ljudem v političnem vrhu Republike Srpske. Prikazal je posnetek mrtvega sina in po številnih urezninah na telesu je očitno, da je šlo za nasilno smrt.

V Banja Luki so potekali stalni množični protesti državljanov in zahteva se pravica za Davida.

V Sarajevu se čaka na sodbo za ponovljen postopek zaradi izmišljene prometne nesreče. Domnevni krivci, romska družina Ljube Seferovića, je bila najprej oproščena, nato je bil postopek ponovljen po odredbi višjega sodišča.

Dženanov oče Muriz Memić je obtožil glavno tožilko Dalido Burzić za prikrivanje dokazov in vodenje postopka v napačno smer. Memić navaja trditve, da je bil njegov sin umorjen s strani nekoga, ki je politično močan, zaradi česar je prišlo do slabo in nezakonito vodenega postopka, nato pa tudi do odprte vstaje državljanov. Na tem predmetu je v dveh letih delalo devet tožilcev, vključno z glavno tožilko Dalido Burzić.

V primeru umora sarajevskih policistov Adisa Šehovića in Davorja Vujinovića preiskava ni šla dlje od tega, kar je bilo predstavljeno javnosti na samem začetku – da so policisti med patruljo naleteli na tatove vozil, ki so jih umorili. Preiskava se še vedno vrti okoli avtomafij, vendar do danes ni nobenih konkretnih spoznanj.
Še umor Lane Bijedić je šokiral BiH. Preiskava zaenkrat ne daje konkretnih rezultatov, zato tudi danes ni nobene osebe osumljene za ta zločin.

Veliko podrobnosti glede umora te Mostarke je več dni curjalo, v javnost pa so prišli tudi podatki, ki so jih zabeležile nadzorne kamere na objektih, mimo katerih je Lana Bijedić šla usodnega dne.

Spomnimo, 6. oktobra 2019. se je oddaljila od svojega doma v naselju Severni logor, češ da gre s prijateljico na kavo. Glede na to, da se ni vrnila ob pričakovanem času in da je bil njen mobilni telefon izklopljen, je mati iste večeri prijavila izginotje.

Nekaj ur kasneje je ribič, ki redno zahaja na rečico Studenčico, opazil truplo v vodi, ki so ga kasneje izvlekli pripadniki GSS-a.
Koliko inšpektorji ne vedo, v katero smer naj delajo, ali pa namerno zavajajo, dokazuje tudi nemalo število državljanov Sarajeva, ki so bili presenečeni, ko so jim pripadniki MUP KS potrkali na vrata in jim izročili vabilo, da se javijo v Policijsko postajo, ker naj bi s svojimi avtomobili bili v bližini ali pa so vozili nedaleč od kraja umora Lane Bijedić.

Presenečenje državljanov je večje, ker nekateri od njih sploh niso bili na tem območju, na vztrajanje, da pojasnijo, zakaj so jih poklicali inšpektorji MUP KS, pa so dejali, da delajo po sporočilu in zahtevi MUP ZHK!?

Način, na katerega starši iščejo pravico za svoje umorjene otroke, s protesti in odprtimi obtožbami tožilstva, se je izkazal za zelo učinkovitega in je zamajal temelje vladajočih političnih oligarhij. Na žalost, konkretnih premikov še ni.

Vsi ti umori se lahko obravnavajo kot državni terorizem, ker država ni dovolj storila, da bi našla krivce, ali pa korumpirani uradniki niso hoteli opraviti svojega dela.